Tiskane izdaje
Manj kot deset dni po zadnjem srečanju predsednikov vlad in držav v Bruslju so trgi Španiji za posojila z desetletnim dospetjem začeli zaračunavati obresti, višje od sedmih odstotkov.
To je podobno refrenu pesmi, ki je dobro znana že od leta 2010. Evropski voditelji se srečajo, se dogovorijo za nekaj protikriznih ukrepov, trg jim nekaj časa verjame, potem si premisli in se vrne v stanje, v katerem je bil pred sprejetjem teh ukrepov. Pogosto je to slabše, kot je bilo pred ukrepi.
Po tem obrazcu se zadeve obračajo tudi v španskem primeru. Kaže, da so evropski voditelji na sestanku v Bruslju popravili napako, po kateri bi morali sto milijard evrov za španske banke posredovati prek vlade v Madridu. Trg je brez omahovanja ugotovil, da bo s tem dodatnim posojilom Španija še težje odplačevala že prevzete dolgove, zato je to oceno seveda izrazil s skokom obresti na dolžniške papirje te države.
Trgi so se zatem ugodno odzvali na odločitve vrha v Bruslju, ki je sklenil, naj se denar za španske banke pošlje neposredno iz evropskega reševalnega sklada, ne pa tako, da bi dodatno obremenil špansko državno blagajno. Ugoden odziv pa ni trajal dolgo. Razlage pomena te odločitve se zelo razlikujejo. Evropski komisar za gospodarstvo pravi, da ta denar ne bo bremenil španske državne blagajne, nemški finančni minister pa, da bo ta blagajna še vedno odgovorna za izgube, ki bodo nastale zaradi pomoči španskim bankam. Ni torej čudno, da trgi sklepajo, da tako poudarjana sprememba morda ne bo kaj dosti spremenila.
Ni čudno, da na trge ni naredila vtisa odločitev iz Bruslja, da lahko evropski reševalni sklad poleg neposredne pomoči bankam denar vlaga tudi v dolžniške papirje držav, kot sta Španija in Italija. Tu ni velikih skrivnosti. Iz tega sklada je že šlo 200 milijard evrov za Grčijo, Irsko in Portugalsko, pred to okence so se poleg španskih bank, ki pričakujejo sto milijard, postavili še Grčija (za še 16–20 milijard), Irska (za 25 milijard), Ciper (za 12 milijard) in Portugalska (za 9–10 milijard).
Po mnenju nekaterih analitikov se Italija samo zaradi strahu ni postavila v vrsto pred to okence z zahtevo, naj reševalni sklad vlaga denar v njene dolžniške papirje. Njen strah je upravičen. Trgi se zavedajo, da reševalni sklad nima denarja za vse kliente. Lahko bi sklepali, da gre za korak obupanke, zato so sklenili, da bodo ta sklep pretočili v še višje obresti na dolžniške papirje italijanske države.
Med drugimi je tudi znani Nouriel Roubini prepričan, da bi se lahko reševalni sklad, vreden vsaj 1500 milijard evrov, postavil po robu tem pesimističnim sodbam trga o možnostih Italije in Španije. Prepričan je še, da bi to seveda zmogla tudi neomejeno likvidna tiskarna evrov v Frankfurtu. Težava je v tem, da niti za prvo niti za drugo vsaj za zdaj ni možnosti. Zavrnjena je bila namreč tudi vsaka pobuda, da bi reševalni sklad povečali, pa tudi vsaka zahteva, da bi tiskarna evrov vlagala v papirje držav tega območja, kot tiskarne dolarjev, jenov in funtov vlagajo v dolžniške papirje svojih držav.
To pomeni, da ne bo nič z uresničevanjem dveh glavnih ciljev zadnjega sestanka evropskega političnega vrha. Ni bil pretrgan ta nezdravi objem zadolženih držav in omajanih bank, ki se namesto podpore med seboj potiskajo v čedalje večje težave. Poleg tega ni bilo nič storjeno, da bi se zmanjšala neznosno visoka cena italijanskega in španskega zadolževanja. Neznosno visoka, ker obe državi potiska na pot Grčije, Irske in Portugalske.
Nekje se je izgubila tudi ideja o izdaji obveznic, ki bi jih podprlo vseh 17 držav evrskega območja. To bi nedvomno zelo znižalo ceno zadolževanja Italije in Španije, morda tudi Irske in Portugalske. Neizogibno bi se nekoliko podražilo tudi zadolževanje Nemčije in tistih nekaj preostalih držav evrskega območja, ki imajo še vedno dolžniške papirje s prvorazredno oceno posojilne sposobnosti. Vprašanje je, koliko dražje bi bilo to zadolževanje. Washingtonski inštitut za mednarodno gospodarstvo predvideva, da bi izdaja takšnih obveznic nemško ali francosko zadolževanje podražila za vsoto, enako tretjini odstotka družbenega proizvoda. Izračuni nemškega inštituta Ifo so bolj pesimistični. Njegova ugotovitev se glasi, da bi nemško zadolževanje državo stalo 1,9 odstotka družbenega proizvoda več, kot stane zdaj. Se ta ugotovitev skriva za izjavo nemške kanclerke, da skupnega dolga ne bo, dokler bo živa?
Kaj še ostane, če ni sprejemljiva nobena ideja, ki bi pripomogla k razpletu krize? Mrcvarjenje med politiki in trgi, ki bi po oceni nekaterih analitikov (enega vodilnih komentatorjev londonskega dnevnika Financial Times, na primer) lahko trajalo kar dve desetletji. Čeprav se to zdi zelo dolgo, je treba opozoriti, da je ravno tako dolgo trajala ameriška velika gospodarska kriza v drugi polovici 19. stoletja (1870–1890). Ali pa bodo po mnenju nekaterih drugih analitikov tržne sile zelo hitro naredilo konec evru oziroma povzročile razpad evrskega območja.
Seveda ni treba preveč poudarjati, da je katerakoli od teh možnosti strah zbujajoča. Toda kako rešiti krizo brez gospodarskega okrevanja, ki je komaj opazno, ker je zasebni sektor usmerjen v to, da se razbremeni dolgov, in zato bolj varčuje kot zapravlja. Obrat v ameriškem primeru glede na predkrizne čase je videti dramatičen. Medtem ko je novo ameriško zadolževanje leta 2007 znašalo 29 odstotkov družbenega proizvoda, je bila nekaj let pozneje (2009, 2010, 2011) vsota novih posojil manjša od vsote odplačanih prejšnjih dolgov. Izračuni kažejo, da je razmerje med izdatki in prihodki zasebnega sektorja tako spremenjeno, da je iz primanjkljaja 2,4 odstotka BDP (2007) nastal presežek 8,4 odstotka BDP. Ta velikanski presežek prihodkov nad izdatki seveda pomeni, da je zasebni sektor drastično zmanjšal povpraševanje po izdelkih, storitvah in naložbah. Že računsko je torej skoraj gotovo, da bi brez zadolževanja in primanjkljajev pri porabi države moralo biti ameriško gospodarstvo v precej slabšem položaju, morda celo v krizi.
Britanski analitik, ki navaja te ugotovitve Mednarodnega denarnega sklada, opozarja, da podobno velja tudi za Evropo, kjer ima zasebni sektor iz enakih razlogov presežke prihodkov nad izdatki.
Morda ni naključje, da so se v takih okoliščinah premislili glede države tudi tam, kjer so državo vedno imeli za del težav, ne pa za del rešitve. Pred kratkim se je urednik nemškega tednika Die Zeit čudil, ker je v Ameriki toliko keynesijancev, ni pa glasu od ekonomistov nekdanje šole, znane kot ekonomija ponudbe (supply side), ki je bila na oblasti v času vladavine Ronalda Reagana. Nemec je resda pozabil omeniti, da je ta ekonomska doktrina poskušala reševati povsem drugačen problem kot danes – problem hkratne visoke inflacije in slabe rasti, označen s pojmom stagflacija. Morda ni vedel, ali pa je pozabil, da je poznejši nobelovec Robert Mundell, nedvomni voditelj te šole, pogosto izjavljal, da se bodo režimi zahodnih držav hitro vrnili h Keynesu, če se bodo znašli v razmerah množične brezposelnosti, v nasprotju z razmerami, s katerimi se je ta šola ukvarjala konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Zato je treba opozoriti, s kakšnimi tezami zdaj v newyorškem dnevniku na dan prihaja Bruce Bartlett, visoki gospodarski funkcionar v vladah Ronalda Reagana in Georgea Busha. Ta svoje republikance opozarja, naj ne ponovijo usodne napake, ki jo je naredil predsednik Herbert Hoover v prvih letih velike krize, ko je bil prepričan, da gospodarstvo ne potrebuje državnih spodbud, temveč obratno zmanjševanje primanjkljajev državne blagajne, da bi tako podjetnike opogumili. Nekdanji republikanski funkcionar pred napadi strankarskih kolegov brani prvega človeka tiskarne dolarjev. Pravi, da je ta v nasprotju s centralnimi bančniki iz časov Herberta Hooverja državo rešil pred deflacijsko krizo. Na veliko tudi navaja, kako so gospodarski ukrepi naslednjega (demokratskega) predsednika po letu 1933 s hitro gospodarsko rastjo državo vlekli iz krize.
Zdi se, da si ta preobrat v gledanju pomembnega republikanca na sedanje razumevanje te stranke zasluži, da ga opazijo tudi na tej in ne samo na drugi strani Atlantika.
