Brežnjev bi bil ponosen

V tednu, katerega konec držite v rokah, smo pogosto slišali, da bo država izgubila suverenost, če parlament ne bo potrdil vladnih »varčevalnih« ukrepov in rebalansa proračuna. Da bo tako rekoč konec sveta in da nam bo Bruselj poslal stečajnega upravitelja, ki bo Sloveniji narekoval gospodarsko in fiskalno politiko. Stvari so šle celo tako daleč, da je Tomaž Štih, eden od kabinetnih sodelavcev finančnega ministra Janeza Šušteršiča, na družbenem omrežju Twitter potegnil vzporednico s časom osamosvojitve in zapisal, da se z nasprotovanjem vladnim ukrepom »del politike kratkovidno odreka pravici nekoč reči: 'Bili smo zraven'«.

Patetika je odveč. Ukrepi, ki jih je v petek parlament vendarle potrdil, nikakor niso varčevalni. S tem, da »so bili zraven«, se ne bo hvalilo pretirano veliko ljudi. Še najmanj pa je bilo petkovo glasovanje vprašanje državne suverenosti, saj je z ekonomskega vidika ta država suverenost izgubila takoj, ko smo se vsi ozrli v grafe, ki prikazujejo zahtevani donos ob nakupu državnih obveznic.

Še očitnejši dokaz o de facto »omejeni suverenosti«, ta je že kar sumljivo podobna konceptu, ki ga je v sedemdesetih letih državam tedanjega vzhodnega bloka vsilil sovjetski voditelj Leonid Brežnjev, pa je ta, da narave in smeri protikriznih ukrepov (ki to niso) ni določila Ljubljana, ampak Bruselj. Se pravi, Berlin.

Obisk premiera Janeza Janše pri kanclerki Angeli Merkel je, kot je to v navadi pri tovrstnih dogodkih, »slučajno sovpadel« s finalom vladnih pogajanj s sindikati in odločanjem v parlamentu. Sporočilo je bilo nedvoumno: Slovenija je bila pohvaljena, ker je kljub spodrsljajem še vedno zelo dobra učenka, ki se trudi vestno izpolniti domačo nalogo. Pa čeprav to ni več »nemško-francoska« šola, ampak čedalje bolj zgolj in samo »nemška«.

Smo res s tem, ko so (skoraj vsi) sindikati z vlado dosegli dogovor in ko je parlament potrdil oba ključna ukrepa, opravili svoje? Se bomo zdaj lahko posvetili ustvarjanju razmer za gospodarsko rast, ki je edini način, da lahko odplačujemo dolgove in ohranjamo neko sprejemljivo stopnjo socialne države (ki je, mimogrede, od petka kljub vsemu kar precej okleščena)? Kakšna pravzaprav je ta domača naloga, ki jo premier Janša, pred njim pa Pahor, tako vestno izpolnjuje?

Nekoliko presenetljiv, a po svoje popolnoma logičen odgovor je pred dobrim tednom zapisal nekdanji ekonomski svetovalec Evropske komisije Daniel Gros iz bruseljskega Centra za evropske študije politik, ki ga je kot posredni dokaz o pravilnosti vladnih politik na omrežje Twitter posredoval minister Žiga Turk.

Gros mirno zapiše, da je edini način reševanja krize ta, da na jugu Evrope še naprej zmanjšujejo izdatke in reformirajo trg dela (se pravi, delajo več in dlje), medtem ko naj na severu (predvsem v Nemčiji) vlagajo v infrastrukturne projekte. Hkrati naj tudi poskrbijo, da bo visoko izobražen mlad kader z juga svoje znanje nesel k njim. Skratka: jug naj dela in »varčuje«, sever pa naj ga ožame razvojnega potenciala ter se razvija. To je tudi bistvo domače naloge, ki jo Slovenija tako hitro in vestno izpolnjuje. In ne, v tej zgodbi ne spadamo na evropski sever.

Vinku Gorenaku se je pred tednom zapisalo, da ne dela zase, ampak za gospodarsko samostojno Slovenijo. Kaj točno ima notranji minister z ekonomsko politiko, ni popolnoma jasno. A recimo, da lepi duši Gorenaku verjamemo. Težava je v tem, da so tisti njegovi kolegi, ki se spoznajo na ekonomijo (ali pa se jim zdi, da se spoznajo), gospodarsko suverenost te države ravnokar močno okrnili. Brežnjev bi bil ponosen.