Tiskane izdaje
Nič posebnega nisem nikoli doslej čutil do svojega priimka. Tako se pač pišem od rojstva in to je to. V dobrih šestinpetdesetih letih nisem bil nanj ne posebno ponosen niti mi ni bil v napoto, ni mi vzbujal nobenih posebno pozitivnih niti posebno negativnih misli. Bil je preprosto tu.
Tako je bilo vse do pred kratkim, ko se je ta moj nevtralni odnos do lastnega priimka zrušil in me je vsaj za kratek čas nenadoma postalo sram, da se pišem, kot se pišem.
Vse se je zgodilo zaradi polpismenega polpolitika, ki očitno niti čivkniti ne zna, ne da bi napravil vsaj tri slovnične ali pravopisne napake. Da, uganili ste, Marijan Pojbič je razlog za mojo nejevoljo in moj spremenjeni odnosa do lastnega priimka.
Če za začetek obnovimo: »Poskus uničenja osnovne celice družbe to je družina, je neprestana želja komunistov, ker za njih ne opstaja nobena vrednota razen pokoli,« je tvitnil prejšnji teden. Vrhunca haiku poezije tega polpismenega polpolitika mi nikakor ni uspelo razvozlati. Kaj je pesnik hotel povedati? Veste vi? Je poskus uničenja osnovne celice družbe družina? Ali ni Marjan Pojbič član SDS, ki nasprotuje spremembi družinskega zakona in na veliko razglaša, da je za njih družina sveta in nedotakljiva? Kako lahko zdaj naenkrat družino razglaša za grožnjo osnovni celici družbe, za katero pa iz njegovega izvajanja ni jasno, kaj naj bi sploh bila. In ali je po Pojbičevem (Marjanovem, lepo prosim!) mnenju neprestana želja komunistov družina ali poskus uničenja osnovne celice družbe ali pa kar oboje? In naprej: kako so lahko pokoli vrednota?
Sprašujem se, ali je pričujoči tekst posledica zmede v glavi Marijana Pojbiča, ki morda ne uspeva ponotranjiti in prebaviti vseh sovražnih gesel, iskanja sovražnikov in hujskanja njegove stranke, ali pa je preprosto produkt nepoznavanja osnov slovenskega jezika. Kajti če bi se človek potrudil, bi se Pojbičev umotvor ob poznavanju usmeritev njegove stranke dalo slovnično popraviti tako, da bi ga bilo mogoče razumeti kot obrambo tradicionalne družine, ki jo ogroža komunizem, za katerega ne obstajajo nikakršne vrednote, ampak se ukvarjajo samo s pokoli. Tako da se mi zdi, da je pričujoči tekst produkt obojega, torej polpismenosti in zmede v glavi.
Zato, vidite, me je postalo sram lastnega priimka in sporočam vsem, ko to berete: z Marjanom Pojbičem nimam ne sorodstveno, ne mnenjsko in ne kar se tiče spoštovanja in poznavanja slovenskega jezika nič skupnega.
Glede na to pa, da stranka Marijana Pojbiča zahteva prepoved burk in nikabov, ker da oboje utegne ogroziti slovensko kulturo, predlagam, da seznam zahtevanih prepoved razširijo še na prepoved komuniciranja v javnosti vsem, ki ne opravijo izpita iz vsaj osnovnošolskega znanja slovenskega jezika. Ti namreč veliko huje ogrožajo in onesnažujejo slovensko kulturo kot burke in nikabi. Slednjih namreč v Sloveniji ni, polpismenih politikov pa je kar nekaj.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
