Tiskane izdaje
Le kje so ga vzeli? Kdo je ta tip, je iz Beograda ali Pirota? To so bili prvi spletnoforumski komentarji novice, da je krmilo stečajnega postopka v soboški AHA Muri prevzel odvetnik iz Ljubljane Stevo Radovanović. Ime, ki zveni preveč južnjaško, je bilo tisto, ki je zmotilo anonimne komentatorje in kritike vsega in vsakogar, in nikogar izmed njih ni zanimalo, koliko znanja ima ta človek, koliko izkušenj, kako zanesljiv in dober stečajni upravitelj je. Vprašanje je bilo samo, od kod se je vzel s tem priimkom z mehkim č na tako odgovornem položaju med nami, klenimi Slovenci.
To me je spomnilo na eno naših večjih strank, katere pripadnikom je prav tako najpomembnejše, da je človek »naš«, in ne, da je sposoben, da kaj zna, da je dober ali pošten. Ampak to je že druga zgodba.
Mene pa je ob Radovanovićevem prihodu zanimalo prav tisto, kar večine komentatorjev ni, namreč kakšen stečajni upravitelj je. Zato sem poklical njegovega stanovskega kolega, ki ima prav tako mehki č v priimku. »Veš, mi južnjaki smo tu v Sloveniji morali dvakrat ali trikrat bolj trdo delati kot Slovenci, da so nas začeli enako upoštevati in sprejemati. Zato mi verjemi, če je na ć in je odvetnik, je dober.«
Verjamem mu.
Ne po globokem premisleku ali čem podobnem, ampak kar po črednem nagonu pa se, kot kaže, ravnajo odvetniki upnikov goričkih rekordno zadolženih občin. Dolgo časa so namreč oboji, tako upniki kot njihovi odvetniki, potrpežljivo čakali, kaj se bo izcimilo iz brezglavega, zavestnega zadolževanja občin, kot je na primer občina Gornji Petrovci. Potem pa se je nekdo opogumil in zahteval izvršbo. Najprej so tako lansko leto upniki zarubili računalnike in pisarniško opremo občine Šalovci in jo hoteli prodati na dražbi.
Pa jih je župan Iztok Fartek prepričal, da so odstopili od dražbe, seveda pa je vsaj nekaj dolga moral tudi poravnati. Skoraj polovico dolga so nato dobili poplačanega tudi upniki, ki so letos enako storili z opremo in pohištvom občine Gornji Petrovci. Župan Franc Šlihthuber je še pred dražbo nakazal skoraj polovico potrebnega denarja, da se je izognil medijskemu pompu in sramoti. Ko so videli, da so le takšni, drastični ukrepi uspešni, so se opogumili še zastopniki osnovne šole grad in zahtevali dražbo zelo malo vrednih zemljišč petrovske občine, ki jim dolguje čez 7000 evrov. Tudi v tem primeru je župan Šlihthuber menda zelo hitro nakazal del dolga, da bi jih pomiril.
Toda to z dolgovi zadolženih občin in z grožnjami z dražbami njihovega premoženja me malo spominja na nekdaj razširjene finančne piramide, v katerih so dobivali samo tisti, ki so v igro vstopili na začetku, poznejši pristopniki, ki so sledili črednemu nagonu, pa so ostali brez dobitka in brez svojega vložka. Tudi pri upnikih se bo namreč kljub grožnjam z dražbami enkrat ustavilo, saj v obeh omenjenih občinah denarja za vse preprosto ni.
