Tiskane izdaje
Ste že kdaj slišali za depresiven šivalni stroj? Ne? Pa za računalnik s povišanim krvnim tlakom? Tudi ne? Kaj pa za likalni stroj s pomanjkanjem motivacije? Seveda ne! Stroji ne zbolijo, pa naj delate z njimi še tako brezbrižno in nepazljivo. Nikoli jih ne skrbi, ali jih bo njihov lastnik naslednji dan še potreboval v proizvodnji ali ne. Ne pritožujejo se. Nimajo družin, nimajo želja, potreb, sanj ... In če se slučajno pokvarijo, jih je mogoče zelo preprosto in večinoma tudi poceni popraviti in spet delajo naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Zato imajo menedžerji radi stroje. Najraje bi imeli samo njih. Sistem bi bil idealen: stroji bi delali noč in dan, proizvodni stroški bi bili nizki, odpadla bi plačila malic, dopustov, regresov, saj res, še plač in prispevkov ne bi bilo treba plačevati. In nikomur ne bi bilo treba ničesar razlagati, z nikomer se ne bi bilo treba pogajati, nihče ne bi od vodstva podjetja ničesar zahteval ... To bi bil menedžerski raj na zemlji!
Ta raj, v katerem bi brezskrbni menedžerji lastnikom ves čas poročali samo o uspešni proizvodnji in rastočih dobičkih, od resničnosti loči samo ena napaka v sistemu: človek. Ta v nasprotju s stroji ima zahteve, ima želje in sanje, ima družine, za katere mora skrbeti, in je, spet v nasprotju s stroji, občutljiv. In to je za menedžerje moteče. Zelo moteče. Tako hudo jih moti ta napaka, ki ruši njihov sicer idealni sistem, da se večinoma delajo, kot da te napake ni. Delajo se, kot da so delavci stroji. In se tako tudi obnašajo do njih. Ne zanima jih, če ljudje zaradi negotovosti delovnega mesta in slabe obveščenosti zbolijo. Kot nalašč jih v takšnih situacijah, ko je podjetje treba »očistiti« stroškov, ne obveščajo in jih držijo v negotovosti. Tudi pogovarjati se niso pripravljeni z njimi in briga jih, če v podjetju delata oba zakonca. Pri sodobnih menedžerjih to ne pomeni nič in oba sta v enako veliki nevarnosti, da izgubita službo. V naših krajih je tudi rakava bolnica že doživela, da so jo med bolniškim dopustom, ki si ga je vzela zaradi kemoterapij, odpustili. Neimenovani nekdanji Murin menedžer − iz novejših, slabših časov Mure, seveda − je vse našteto strnil v en stavek: »Jaz nisem dober z ljudmi. Dober sem s številkami.«
Da, ljudje so v kapitalizmu odveč in so napaka v sistemu, ko se pojavljajo na proizvodni strani. Ta isti kapitalizem sicer te iste ljudi takrat, ko postanejo potrošniki, obravnava kot kralje in se jim dobrika na vse mogoče načine, ampak tako, kot iskreno sovraži delavce na proizvodni, tako neiskreno iz njih dela kralje na potrošniški strani. Kajti ne na eni in ne na drugi strani menedžerjem ljudje sploh niso pomembni. Pomebne so številke.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
