Tiskane izdaje
Ljudje v Razkriškem kotu so bili od nekdaj uporniški. Na Razkrižju, Gibini in drugih vaseh so se na primer desetletja dolgo borili proti temu, da bi njihova, sicer slovenska župnija, spadala v varaždinsko, torej hrvaško škofijo. Uprli so se tudi hrvaškemu župniku Stjepanu Slavičku, ki je vse od svojega prihoda na Razkrižje leta 1954 versko obredje opravljal v hrvaškem jeziku. Do rimskega svetega sedeža so šle razkriške delegacije, pa v Zagreb, Varaždin in Maribor, na vsa mogoča vrata so potrkali in vztrajno zahtevali slovenščino v slovenski župniji. In so jo leta 1994 tudi dobili. Župnik Slaviček je moral oditi, prišel je župnik Marjan Rola in mise so postale maše.
Isti uporni Razkrižanci so se po osamosvojitvi Slovenije začeli boriti tudi proti nelogičnemu, čudno zavitemu poteku državne meje, ki je nekaterim družinam odrezala pot v notranjost slovenskega ozemlja, jim na pol prerezala dvorišče ali jih povsem izolirala. Ta boj še bijejo in ves čas od nastanka meje niso utihnili. Njihova meja še ni po meri tukajšnjih ljudi, a pri svojih zahtevah vztrajajo, kot so pri slovenskem jeziku v cerkvi.
Razkriški župan Stanko Ivanušič, ki je ves ta čas eden glavnih akterjev uporniških dogajanj v teh krajih, se je po robu postavil tudi državnim birokratom, ki so zaradi napačno zaokroženega zneska investicije, torej zaradi nekaj deset centov napake zavrnili vlogo njihove občine za denar, potreben za ureditev dela občinske ceste. Več kot štiristo tisočakov bi morali Razkrižanci pozabiti, če ne bi bilo njihove upornosti. A uspeli so in birokrati so morali popustiti v svojem dlakocepstvu.
Na samega letošnjega Martina, ki ga tudi v Razkriškem kotu, bogatem z vinogradi, sicer radi slavijo, pa je bilo razkriškega uporništva naenkrat konec. Krajani so skupaj z županom namreč na ta dan kot prvi v Sloveniji dobili ograjo iz bodeče žice in, glej ga zlomka, bili so celo zadovoljni. Da se begunski val po postavitvi ograje ne bo razlil po vaseh, da jih prebežniki ne bodo vznemirjali na njihovih domovih in da ne bodo spali na njihovih senikih, so odobravajoče komentirali vse do zadnjega trenutka skrit načrt vlade, da z žico najprej ogradi mejni prehod Gibina. Kot da so do takrat prebežniki že kjerkoli v Sloveniji vznemirjali ljudi in spali na njihovih senikih. In kot da prav v tej majhni občini ne bi imeli več kot dveh desetletij slabih izkušenj z mejami, so jih sedaj mirno in brez ugovora dovolili utrditi z bodečo žico.
Prav te dni pa o bodeči žici povseh drugače govorijo in se ji zoperstavljajo v Beli Krajini in v Istri. Tam je niso veseli in to tamkajšnji ljudje kažejo na različne načine, tudi z njenim ciničnim okraševanjem z božičnimi okraski, z opozarjanjem na škodo in trpljenje, ki jo bodeča žica povzroča divjadi, in na posledice v turizmu.
Razkriška upornost je očitno odšla na jug.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
