Tiskane izdaje
To jesen je čez mejno reko Muro v Gornji Radgoni kar nekaj časa tekla še neka druga reka. Reka ljudi z nahrbtniki, culami in upanjem na boljše življenje. Skoraj petdeset tisoč prebežnikov je v jesenskih mesecih na svoji dolgi poti prispelo v mesto, si oddahnilo na radgonskem sejmišču in čez most čez Muro nadaljevalo svojo pot v Avstrijo in naprej.
Reka nesrečnikov je nekaterim prinesla koristi − Pomurski sejem je poleg 150.000 rednih obiskovalcev lani imel pač še dodatnih petdeset tisoč, za katere jim je vstopnino plačala naša država − nekaterim, kot na primer gostinskim lokalom v mestu, tudi nekaj škode, večine tukajšnjih ljudi pa se ni ne tako ne drugače niti dotaknila. Kljub temu so se našli tudi takšni, ki so izrekli marsikatero pikro čez človeško reko, in tudi iz teh krajev so bili ljudje, ki so ali prek družabnih omrežij ali sicer sejali mržnjo in strah pred temi tujci.
Potem je reka ljudi usahnila in tisti, ki so vedno proti, so ostali za nekaj časa brez objekta svojega nasprotovanja. In bi jim bilo prav dolgčas, če koalicija Za otroke gre ne bi sprožila kampanje proti novi skupini drugačnih, takšnih, ki se jih je treba bati, jih izločiti in vsaj malo tudi sovražiti. Spet je bilo dovolj materiala za tiste, ki radi sovražijo in nasprotujejo drugačnim, drugače mislečim, drugače delujočim in drugače živečim. Spet se je izlilo veliko žolča v nasprotovanju tistim, ki v resnici nikogar ne ogrožajo.
A je bilo z referendumom tudi te kampanje konec in po referendumski zmagi se je pokazalo, da ni šlo za otroke in proti homoseksualcem, ampak za politično moč. Kar tistih, ki vedno potrebujejo sovražnika, ni zmotilo. Zmotilo jih je to, da so spet ostali brez tarče svojega nasprotovanja.
Zato so v tem pomanjkanju tarče sovraštva vsaj delu prebivalcev Noričkega vrha v decembru za te namene prav prišli kar otroci. Da, otroci, za katere je šlo pred tem celotni koaliciji in zaradi katere je bila nekaj časa na nogah vsa država, so zdaj nenadoma vsaj za nekatere postali nevarnost, nezaželena nadloga, nekaj, česar nekateri nočejo imeti v svoji soseščini.
Za devet otrok družine Zrinski - Vogrin gre, ki se zdaj stiskajo v petdeset kvadratnih metrov velikem občinskem stanovanju in jim je občina nameravala dodeliti stanovanjsko hišo na Noričkem vrhu, da bi lahko vsaj vsak spal na svoji postelji in da bi lažje zaživeli. Pa se je proti dobrodelnosti občine dvignila lokalna civilna pobuda, več kot trideset najbližjih sosedov je podpisalo peticijo, da takšne problematične družine nočejo v vasi, ker da ne bo miru in bodo težave. Župan Stanko Rojko se sicer ni dolgo prepričeval z njimi in je z očetom številne družine že podpisal najemno pogodbo, a slab priokus je ostal. Kajti po tem, ko je zmanjkalo beguncev in homoseksualci niso več grožnja, so postali tarča otroci in nihče ne ve, kdo bo naslednji. Slovenceljni so namreč vedno proti nekomu ali nečemu.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
