Tiskane izdaje
Naša soseda Madžarska je nekoč davno, v železnih časih, bila za železno zaveso. Mrki cariniki in z avtomatskimi puškami oboroženi vojaki so jo na meji varovali pred zunanjimi sovražniki, prevratniki, idejami z Zahoda in drugimi nevarnostmi. Stražni stolpi so štrleli nad mejo tudi tam, kjer ni bilo mejnih prehodov, in sama meja je bila z madžarske strani vedno v širokem pasu očiščena drevja in preorana, da je bilo mogoče že na daleč videti tiste, ki bi jo hoteli ilegalno prečkati na eno ali na drugo stran. Gibanje ob meji je bilo tudi z naše strani omejeno in dovoljeno samo tistim s posebnimi dovolilnicami. Prava železna zavesa torej, čeprav nevidna.
Kot otroku in mladostniku mi je bilo vedno nelagodno, ko smo čez to mejo potovali po poceni Pick salame in kolute trapista. Ruske prešite uniforme madžarskih vojakov, kalašnikovke na njihovih prsih in vprašujoči pogledi carinikov so me plašili in vsi smo vedno imeli nekakšen občutek krivde, čeprav nismo počeili nič nezakonitega ali prepovedanega, ker si tega ne bi niti upali. Vedno sem si oddahnil šele, ko smo bili že vsaj deset kilometrov od meje. Pa uradniki na sami meji niso veliko komplicirali, nikoli ni bilo pretiranih kolon in le redko so nam madžarski cariniki pogledali v prtljažnik avtomobila. Tudi s potnimi listi se niso predlogo ukvarjali, najpogosteje so jih samo preleteli s pogledom in vrnili. In ko smo se vračali, olajšani za nekaj denarja in obteženi s poceni madžarskimi izdelki, nas pogosto niti pogledali niso. Samo zamah z roko in že smo se peljali naprej.
Takšna je bila torej meja režima, ki ga nekateri pri nas še sedaj obkladajo z najslabšimi pridevniki.
Sedaj meje proti Madžarski skorajda ni in včasih človek niti ne opazi več, kdaj jo je prečkal. Železna zavesa se je preselila. Mrki in od preobremenjenosti zlovoljni oboroženi policisti sedaj čuvajo našo južno mejo. Dokler ne povzročijo prevelikega zastoja, preverijo vsakega potnika do obisti in vsakem brskajo v računalniških evidencah. Tako, kot smo se v "železnih časih" mi počutili krive na meji z Madžarsko, imajo verjetno sedaj slab občutek vsi, ki v katerokoli smer prečkajo našo južno mejo, čeprav niso storili nič pprepovedanega ali nezakonitega. In otroci v avtomobilih, ki dandanes prečkajo to mejo, se verjetno počutijo podobno, kot sem se sam vedno znova počutil pred desetletji na madžarski meji. Pravo, režimsko železno zaveso smo torej v takoimenovanih novih, demokratičnih in svobodnih časih dobili pri nas. In tokrat ta ni samo v občutkih in glavah, ampak v obliki rezilne žice tudi v resnici vidna in otipljiva. In tisti, ki so polni kritike nekdanjih železnih režimov in povsod pri nas vidijo njihove ostanke, novo železno zaveso, ki ni nič drugačna od prejšnje, komunistične, pozdravljajo in je zahtevajo še več.
A vsem nova železna zavesa ni všeč. Je morda letošnji Maraton treh src v Radencih, ki bo tekače na najdaljši progi kar štirikrat popeljal čez državno mejo, njihovo skrivno sporočilo vladi, da železne zavese ne prinašajo nič dobrega?
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
