Brodet s škarpeno: Kulturopust

Legendarna pesnica s Krasa Jolka Milič je prav včeraj jubilejno butnila na plan z eno najbolj resnih definicij pesništva: »Poezija je roman na kratko.« Jolka ne mara veliko razprav o okroglih obletnicah, še manj štetja let in podobnih ničvrednih posvetnosti. V značilni majevtični provokaciji je vseeno navrgla svoj jubilejni škerco, da aktualna razstava njenih najmanj 70 knjig v sežanski Kosovelovi knjižnici skriva »eno zapravljeno življenje, vrženo proč«. Pravo barvo pesniškega srca pa razgalila v istem pismu primorskonovičarskemu uredniku Andražu Gombaču: »Ko bi se ponovno rodila, bi ga spet na podoben način vrgla ... proč.« (Življenje namreč, ne Andraža, da ne bo pomote!)

Ponovnih rojstev ni tako malo, Jolka! Nekateri to počnejo vsak dan. Ponovno se je rodil tudi portoroški bard Slavko Ivančič. Cela Primorska, torej pol Slovenije (Slovenija se namreč deli na Primorce, z drugo besedo Štajerce, in na Ljubljančane), je zavriskala ob Slavkotovi zmagi. Ob jubileju slovenskega Mc Cartneyja Danila Kocjančiča je v koprskem Snack baru prvič po julijski prometni nesreči – zapel. Kot slavček. Drago Mislej - Mef (slovenski Lennon) bi rekel: »Kakor da se sliši glas morja, kdo igra, kdo igra? Kot bi vetru vse stvari priznal, z njim zaspal in šel čez ceste, zveste neveste, glasno zaklical: 'Hej!'«

Koprčani bodo letos Slovence masirali s Carpacciem, Vittorejem. Ne, ne gre za brancinovega karpača še manj govejega, čeprav obstaja med obema (Carpacciem in karpačem) neka tajna zveza. Slovenci so nadvse kulturni, ko gredo v Louvre, Madrid, Firence, Benetke, milansko Brero, washingtonsko National Gallery, newyorški Metropolitan Museum of Art ... Da bi si njegove tri slike ogledali v Kopru, kjer je prebil lep kos svojega življenja, tega raje ne. Da bi bil Carpaccio Koprčan? Ma ne! Fuj. Če Carpaccio ne visi vsaj v Ljubljani, nima teže. Se pa s koprskim Carpacciem toliko bolj postavljajo v Trstu in minoriti v Huminu. Italijani so Carpaccia in še kakih sto podobnih dragotin odnesli pred 70 in več leti, da bi mojstrovine zavarovali pred vojno. Te vojne noče in noče biti konec. In marsikomu noče biti jasno, čigave so pravzaprav te slike: italijanske, koprske, cerkvene, muzejske ... Ampak eno je gotovo: Genovežani so leta 1380 napadli in oropali Koper in že tedaj iz njega odnesli najsvetejše relikvije koprskega škofa sv. Nazarija. Genovežani so bili vsej krutosti navkljub še toliko ljudje, da so te relikvije 42 let kasneje le vrnili Koprčanom, ki so zdaj svojega Nazarija spravili v novo in udobno grobnico. Po vsej verjetnosti so tudi Koprčani leta 1422 vrhunsko obvladali diplomacijo, da so lahko namazali Genovežane na kruh. Moralo je torej priti do ustrezne konjunkcije med človečnostjo Genovežanov in diplomacijo Koprčanov in prvi koprski škof se je 900 let po imenovanju za škofa in po 42 letih kljubovanja genovskemu ciklonu lahko vrnil domov.

Tudi kultura se je tokrat tesno povezala s pustom z razlogom. Po pustu pride 40 dni posta. Če bo trajal res samo 40 dni, bodo pesniki neskončno veseli.