Brodet s škarpeno: Napad s podmornico

Napada s podmornicami se ni bati. Bogatih turistov še manj.

Objavljeno
21. avgust 2016 14.07
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Portoroški jadralki Tina Mrak in Veronika Macarol sta na zadnji olimpijski regati še enkrat dokazali, da sodita v jadralski vrh. Iz strupenega Ria namesto medalje prinašata nekaj bistveno dragocenejšega – eno poučnejših jadralskih izkušenj. Japonci, ki se imajo za ponosen in nadvse samospoštljiv narod, so bili prisiljeni uporabiti vse zvijače divjega Vzhoda, da so jima za zeleno mizo (in nikakor ne na regatnem polju) sklatili medaljo. Še Japonci se torej požvižgajo na ponos in samospoštovanje, ko gre za zunanji blišč. Veronika in Tina pa sta z borbenostjo in športnim duhom jadralskemu svetu sporočili, da celo Japonci niso več tisto, kar so bili. Njuna drža je zato veliko žlahtnejša od kake (umazane) medalje.

Istrski športniki se zato z dvignjeno glavo vračajo iz Brazilije. Izolska srebrna, koprska četrto-lesena in portoroška ukradena medalja so več, kot so Primorci sanjali. Slovenci pa se lahko še enkrat vprašajo, kaj bi brez morja, rek in juda.

O uspešnosti slovenske birokracije raje ne stegujemo jezika. Slovencem prav nič ne pomaga, da so tudi birokratski svetovni prvaki. Ko vsem oviram navkljub pred Piran (ali Koper) pripluje nadvse razkošna jahta s kopico razsipnežev na njej in ko s to ladjo pripluje tudi manjša podmornica za tri potnike, si omenjeni turistični zapravljivci nikakor ne smejo privoščiti vožnje z žepno podmornico v našem podmorju. Ne boste verjeli: birokrati imajo prav. V pomorskem zakoniku namreč piše, da je podmornicam prepovedano pluti v slovenskih morskih globinah. Naj se vam ne zaleti in naj vam dentiera (proteza) ne izpade: pomorski zakonik (oziroma tisti, ki so ga pisali) izhaja iz predpostavke, da bo sovražnik pred podmorničarskim napadom od A do Ž natančno prebral pomorski zakonik. In ko bo zvedel, da v Sloveniji ni dovoljeno pluti s podmornicami, se bo tej vojni strategiji preprosto odpovedal. Izpod morja je pač prepovedano napadati Slovenijo, ji vohuniti ali krasti pedoče ...

Birokrati imajo še nekaj drugih zelo pomembnih razlogov, zaradi katerih ne bi dovolili podmorniške gneče v naših slanih globinah. Velika verjetnost je, da podmorničarji ne bi upoštevali schengenske meje. Potniki s križark bi s podmornicami prestopali schengensko mejo s Hrvaško brez oddaje potnih listin. Džihadisti bi preprosto na smrt uživali tam spodaj. Ne, to pa ne! Tretji razlog je deponija neeskplodiranih bomb iz druge svetovne vojne tam nekje sredi enega od zalivov. Škarpeni se niti sanjalo ni, čemu Slovenija 80 let po svetovni vojni še špara zarjavele bombe na morskem dnu. Ampak zdaj ji je jasno, saj so odličen argument proti podmorniški gneči. Četrti razlog je za spoznanje manj birokratski: ko bi podmornica prihajala na površje, obstaja 39-odstotna verjetnost, da jo povozi kak mimo vozeči sup ali ribiška trabakula. Pa imamo katastrofo. Ampak vse to so samo hipotenuze, pardon hipoteze. Poslanci imajo zdaj novo nalogo: v prihodnjih letih bodo morali spremeniti pomorski zakonik. Dotlej se nam napada iz globin ni bati. Bogatih turistov še manj.