Brodet s škarpeno: Ne daj se, Tanja!
sob, 14.10.2017, 16:00
Brodet s škarpeno: Ne daj se, Tanja!
Kako razumeti, da so gore visoke, reke globoke in duša prazna?

Slovenci so res nesrečni ljudje, če se morajo tako naslajati nad nesrečo drugega. Nič se jim ne dogaja. Zunaj je megla. Vlaga pospešuje rast kožic, bradavic, gnojnih bul in grdih misli. Za zajtrk imajo kislo zelje, kumarice in krastače.

Za kosilo otrobe, seno in trnje. Za večerjo repo, krompir in malce kopriv. Plače so nizke, šefi so tečni, otroci lačni. Trebuhi rastejo, lasje sivijo, mišice bolijo, kosti še bolj. Sosedje kričijo, iz stanovanj smrdi prežgana čebula. V mestu je dolgčas. Na vasi še bolj. Fuzbalerji ne gredo nikamor. Na TV vsak dan več mikroplastike. Še sreča, da imamo usodne, žlahtne in vinske telenovele, prasca, ki išče kmetijo, beznico, ki kuha žabjo čorbo. Pravim dedcem ostaja aufbiks.

Žur je, če lahko enega na mrtvo prebiksajo. Najraje v živo, po spletu. Komaj čakajo, da se sodelavcu (denimo novinarju) kakor koli zalomi. Mularija kuri smetnjake. Poštar grize psa. Veselje je, če sosedu crkne kokoš, kaj šele krava. Če mu odpeljejo kolo. Če odstavijo šefa. Če v kraljestvu spletne anonimnosti kot neznani ščurki, gliste, močeradi, škorpijoni, stenice ... bildajo pljuvalne mišice. Opravljajo, da je Sandra lajdra in kako Anita ni nikoli sita. Dan se konča, ko na fuj buk pripnejo svoje potice, debele gobe in najlepše Vladujeve pesmi.

In kako bi po vsem tem nesrečniki lahko razumeli, da so gore visoke, reke globoke, duša prozorna in prazna? Ne daj se, svoboda tistega, ki misli drugače!

Miro Cerar je o arbitražni sodbi nedavno rekel: »Smo na pravi poti.« Ta stavek je Brodetova špicagentura že slišala. Pojavlja se v različnih agregatnih stanjih. Na primer: »Mene ni strah.« Ali pa: »Jaz sem najlepši.« Tudi: »Demokracija sem jaz.« In: »Že v mali šoli sem bil najbolj brihten.« Škarpena dodaja: »Vam bom jaz govorila ali pa boste raje vi poslušali?«

Koprski Donaldov brat dvojček Popo Kramp ni niti malo podoben drugim predsedniškim kandidatom: on bi zagotovo znižal državne davke. In povišal občinske prispevke. Ampak samo tistim iz nasprotnega tabora. On bi bil tudi bolj učinkovit. Takoj bi si izdal soglasje za 101 metrov visok stolp. Ampak hkrati pravično skrajšal luški pomol za enakih sto metrov, da uravnoteži naravo. Bil bi tudi pravičnejši do Hrvatov: že prvi dan bi umaknil rezilno žico z meje. In jih ne bi spustil ne v šengen, ne v OECD, ne v Trst. Dovolil bi jim samo do koprskih trgovin, če bi že ravno hoteli kupovati.

Portorož je na prodaj. Za deset milijonov evrov. Evo, toliko smo vredni, trdijo tajkuni, ki skrbijo, da si po kakšnem naključju ne bi domišljali preveč. Redki med njimi so v zaporu, več jih lomasti dalje. Včasih je bil Portorož vreden stotine milijonov. Kaj stotine! Sploh ni bil na prodaj. En sam hotel (vemo, kateri) je stal čez 100 milijonov evrov. Potem je prišel najuspešnejši človek Vojvodine in ga kupil za 20. Po krajšem premisleku je rekel: »Preveč. Celo turistično vas je mogoče kupiti za pol manj.« Nakup je poceni samo, če prej postreliš svoje borce in namesto delavcev najameš sužnje. O koštrunih je beseda, pravi Burka o jezičnem dohtarju.



Brodet s škarpeno: Ne daj se, Tanja!

Portorož išče koštruna. Foto: Boris Šuligoj

Prijavi sovražni govor