Brodet s škarpeno: Ni vse tir, kar piska

Če hoče človek razumeti domače razmere, mora včasih na tuje. Venezuelsko vrhovno sodišče si je podelilo zakonodajno oblast. V Sloveniji se zgražajo. Ko je pred le nekaj leti ustavno sodišče prevzelo zakonodajni bič in ustanovilo občino Ankaran, pa je bilo vse v najlepšem redu. Vladajoči teoretiki v tem ne vidijo prav nič spornega. Tudi ko ni prvi april. Mjanmarska nobelovka Aung San Su Či je menda pripravljena odstopiti, če ljudje nočejo njenega najboljšega dela.

Tudi slovenska vlada dela najboljše. Dokaz je zakon o drugem tiru. Zanj je minister Gašperšič dobil podporo koalicije. Ta je doktorju Petru položila na srce dve drobceni malenkosti: naj poskuša najti skupen jezik s civilno iniciativo in se uskladi z Luko Koper. Mačji kašelj za Petra. Na vprašanje o skupnem jeziku je minister še pred prvim aprilom odgovoril dobesedno: »S civilno iniciativo je mogoče doseči skupni jezik tako, da bodo razumeli, zakaj predlagamo takšno rešitev, kot jo. In da to, kar so predlagali oni, ni izvedljivo.« Ta antološka Petrova modrost je za zbirko filozofskih odkritij demokratične nabritosti sodobnih najboljšnikov. Venezeuela, Mjanmar in Severna Koreja so pionirčki. Škarpena na primer resno razmišlja, kako bi z našo Mici dosegla podoben skupen jezik: »Da bo razumela, zakaj ji predlagam takšne rešitve glede praskanja po dragih stolih, in da njen predlog o alternativnem brušenju krempljev na perzijski preprogi ni izvedljiv.«

Še lažje se bo uskladiti z Luko Koper. Dveletna nesposobnost sestajanja z Luko je piškin dim v primerjavi z razkritjem, da je zakonski predlog drugega tira nezakonit. Evo in zdaj Škarpena čaka ustavne sodnike, da ponovijo venezuelski dosežek iz ankaranske občine. Lahko ste prepričani, da imajo rešitev. Naj pridejo sodniki iz Caracasa v Ljubljano v uk.

Slovenci se tudi danes veselo sprehajajo in kolesarijo po ukinjeni obalni cesti med Koprom in Izolo. Vsi hvalijo. Celo vohljun iz Darsa je dokazal, da zmoremo Slovenci najhitrejši miselni obrat z leve na desno, iz belega v črno, od partizanov k fašistom, rekoč: »Pa dobro, kje sta bila Popovič in Kolenc doslej! Zakaj nista že prej tega uredila za nas, Slovence?« Tako bodo govorili čez 30 let tudi za drugi tir: »Pa kje sta bila Popovič in luški Dragomir Matić pred 30 leti! Zakaj nista zrihtala drugega tira prej!?« Škarpena pa: Še žal jim bo, Popovičem, Kolencem in ostalim, ki se borijo za obalo in drugi tir. Tiho bi bili, sem ter tja bi sprožili kak skalnat plaz na Kraškem robu, po nesreči zvalili kamne na cesto, zvrnili deblo ... Nenadoma bi postala pot neprehodna, Obala odrezana, počasi bi nanjo pozabili, problemov ne bi bilo več in vsi bi srečno in zadovoljno živeli do konca svojih dni. Zdaj pa imajo Popoviči, Kolenci, njihovi podaniki in potomci to, kar so si nakopali. Še jasneje jim bo, ko bo do morja pripeljala prava železna cesta. Spomnili se bodo Indijancev iz okolice kanjona v Koloradu, ko ni bilo cest, železnic, letališč in Krampov. Eh, dragi moji, ni vse drugi tir, kar piska!