Nije Hamburg, ali bit će! Ni ravno Hamburg, ampak bo že, je rekel Tito, ko je 2. decembra 1967 prišel v Luko Koper. Pripeljal se je z modrim vlakom, čakalo ga je več tisoč Koprčanov in delavcev. Po pravici povedano: ni imel nobenih zaslug za prvi tir. Edina zasluga je bila to, da ni spravil trmastega prvega direktorja Luke Danila Petrinje na Goli otok. Tito je namreč še v novoletni poslanici pred letom 1967 ukazal, da se v Jugoslaviji ne sme graditi nobena železniška proga, razen proge Beograd–Bar in dokler se ne obnovijo in posodobijo obstoječe proge. Samo dva tedna po tem novem letu so v Kopru začeli postavljati tire na že dve leti grajeno in utrjeno traso. In deset mesecev kasneje je vlak pripeljal v Koper. Titova veličina pa je bila, da je s svojim prihodom »blagoslovil« veliki dosežek samoupravne socialistične federativne Jugoslavije in da je ostal v Kopru na razgovoru z lokalnimi veljaki štiri ure in pol.
Pristanišče so Koprčani začeli graditi z izgovorom, tako da se je Vodna skupnost lotila melioracije tega dela zaliva. Večji del denarja so bili prispevki prebivalcev slovenske Istre in dela denarja zaposlenih. Tudi posojila za Luko so vračali zaposleni. »Ne poznam primera, da bi v svetu gradili pristanišča in železniške proge na ta način. Druga jugoslovanska pristanišča so gradili z državnim denarjem,« je odkril Ameriko Danilo Petrinja. Prvega tira niso smeli zgraditi. Zato so se lotili (kao) »industrijskega tira«. »Zelo pomembno vlogo pri premagovanju težav za gradnjo Luke in železnice so imeli novinarji. Proti gradnji železnice do morja pa je javno nastopalo vodstvo slovenskih železnic. Celo partijski vrh je bil proti. Nemalokrat sem namesto pomoči vrha slovenske republike doživljal birokratske pritiske republiških institucij. Z glavnim finančnikom sva stalno doživljala obiske finančnih inšpekcij, tožilstva in politike. Večkrat sem bil v kazenskih preiskavah in brez osnove celo štirikrat pred sodiščem. Partijske komisije so petkrat preiskovale moje delo,« razgali Petrinja in prizna le to, da so »izsiljevali« posojila za gradnjo železnice. V dveh letih so v Luki pretovor podvojili in ga v 47 leti podeseterili. »Sedanji odnos vlade in parlamenta do drugega tira je enak, kot je bil odnos vodstva SŽ do prvega tira sredi 60. let,« je leta 1999 zapisal Danilo Petrinja.
Škarpena trdi, da prav iz te dolge zgodbe izvira pregovor: Zgodovina je učiteljica življenja.
Slovenski turistični delavci nikakor ne razumejo, kaj se dogaja neapeljskim poslovnežem, da so v Portorož pripeljali letalsko linijo iz Salerna in Rima. Še manj razumejo, ko jim predsednik neapeljskega agenta reče: »Nič ne potrebujem, samo moralno podporo in majhno pomoč, da bi nam posel uspel.« Slovencem take vrste poslovna logika ne gre v glavo. V njej so same čudne stvari. Zato bi bilo v slovenskem prevodu še najbolj logično, da posel propade. Ma zakaj bi se sploh trudili, itak nima smisla. Mislite, da bi na ta način prišli kdaj do pristanišča ali železnice?