Brodet s škarpeno: Popoviča v muzej

Temu se reče neogusarska strategija razvoja severnega Jadrana.

Objavljeno
23. december 2017 15.18
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Južni prijatelji imajo težave v svojem naravnem prirastu, hkrati pa ne dovoljujejo umetnih oploditev. Zato se številni hrvaški pari podajo na pot čez mejo. In na Celjskem je menda mojster ginekologije, ki dobro ve, kako se tem rečem streže. Ker se te stvari dogajajo na slovenskem ozemlju, obstaja velika nevarnost, da bi nekateri novorojeni Hrvati pridobili veliko slovenskih karakteristik. Po nekaterih črnih scenarijih čez kakšnih 200 ali 300 let Hrvatov, vsaj takšnih, kot jih poznamo danes, ne bi bilo več. Škarpena s tem razkriva del strogo zaupne slovenske stoletne zarote, ki jo bodo razvohunili šele pred volitvami, namreč o tem, kakšne vse načrte pripravlja Uharica (Bajpas Sova). Raje ne razpredamo dalje in ne ugibamo, kakšne osebnostne mutacije in kaj se vse lahko zgodi pri naravnem prirastku od trenutka, ko je Klinični center Ljubljana prevzel strokovnjak iz semenarne.

Upoštevajoč omenjeno strategijo je tudi jasno, zakaj ni nič narobe, če Cerarjeva vlada tako prostodušno vsiljuje slovensko morje hrvaškim ribičem (saj bodo ribiči hrvaški samo še kakih 200 let) ... Recept, ki je bolj cerarski od Cerarja, predvideva, da bi se v brezmejnem in širnem hrvaškem morju utapljala in izgubljala dva slovenska ribiška čolniča, hkrati pa bi udarni bataljon 25 umaško-novigrajskih ribiških križark v pičlem tednu počistil vse živo iz podalpske slane mlake. Vsi slovenski ribiči skupaj v tej mlakužici nalovijo 150 ton na leto, hrvaški pa jih bodo smeli še vseh preostalih 100 ton. Temu se reče neogusarska strategija razvoja severnega Jadrana.

Po mineštri na morju so dodali še Ogre na kopnem. Načrt je skoraj popoln. Ogre najprej prepričaš, da dajo 200 čukov. Potem nategneš svojo luko, da rabi drugi tir in da mora zanj 45 let (še dolgo po prenehanju koncesijske pogodbe) plačevati polovico denarja. Potem svoji luki vzameš prostor, na katerem bi bil razvoj smiseln, in ga daš Ogrom. Slednji dobijo pristaniško parcelco in 2,5-odstotne obresti za vložek za tir. (I ja bih, sine. – Tudi jaz bi, sine.) Res prijazna Luka ti sfinancira progo in odstopi tretjino pristanišča. Po 45 letih pa dobiš še polovico vseh neamortiziranih koristi 2TDK. Kaj bi še? Ocvirke na masti?

Boris Popovič je pristal v muzeju. Če je kdo upal, da so ga tja premestili kazensko, je upal prezgodaj. Strokovno vodstvo muzeja je ugotovilo, da je smiselno med vse odslužene starine obesiti tudi velik portret še živega in še delujočega župana. Ne pripade vsakomur ta čas, da še za časa svojega življenja dobi nesmrtno mesto ob boku slavnega koprskega podestata Contarinija. Dosežek mu zavida celo najzvitejši ljubljanski kolega Zoran Janković. Obstaja več možnih razlag Borisove muzejske vrednosti. Bodisi so se koprski muzealci hoteli prikupiti eksponatu in si podaljšati mandat. Ali pa gre za zgolj šifrirano sporočilo o tem, kdo vse že sodi na podstrešje zgodovine. Škarpena je mislila, da lahko samo Obama vnaprej dobi Nobelovo nagrado. Kako revna je domišljija ene rdečkaste, bodikaste in običajno neme ribe, kaj?