Brodet s škarpeno: Portoroški zaliv hrvaški

Portoroški turizem je končno naredil enega največjih korakov k odličnosti. Tiskajo ga v katalogih turističnih krajev ob najlepših obalah Lepe naše! V Metropolu govorijo hrvaško, na Metropolovi plaži bodo v kratkem govorili tako, temeljni akti družbe, računalniški program in predpisi so v hrvaščini, tovornjaki, ki dobavljajo blago pred hotelom, so lepi naši, vinske buteljke so s Korčule, Hvara in drugih dalmatinsko-istrskih vinorodnih okolij. Celo jajca so od tam. Če so jajca, je vse!

Škarpena je prehitela arbitre iz Haaga: pomemben del hrvaške identitete se je preselil v nekoč najdragocenejši slovenski zaliv. Dragocen je bil v časih, ko je morje Podalpcem še nekaj pomenilo, ko so parlamentarci še ponosno sprejemali deklaracijo o pomorski naravnanosti. Danes so takšni zalivi demode. Vsak povprečen in količkaj vreden tajkunček se lahko za nekaj stotakov (za en revnejši honorarček) odpelje na Maldive, na Bali, v Akabo, na skrajno južni del Yucatana, na Cayo Largo in še v tisoče podobnih Republik Palma de Popo. Kaj nam bo Portoroški zaliv!

Zakaj bi se kakemu japonskemu, ruskemu, finskemu, švedskemu ali laponskemu gostu lahko zdelo kaj sumljivega, če bi na Metropolovi terasi s pogledom na zaliv Madone delle Roze užival ob kozarčku korčulskega pošipa, dalmatinskega plavca, ali pravega rdečeistrskega terana. In zakaj ne bi LifeClass v svojem Grand hotelu Adriatic na terasi s pogledom na Kvarner, ponujal pečene kranjske klobase, gorenjsko zaseko in bovške čompe, na primer. Ma kateremu Franzu ali Hansu, Johnu ali Bronhildi neki bi zasvetil opozorilni alarm?

Končno se Portorož lahko hvali s prislovično rajsko lepo obalo. Ta trenutek ga lepijo v kataloge skupaj z vsemi Kornati, Mljeti in Dugimi otoki vred. Seveda je treba razkriti, da je Bossmanu precej pomagal portoroški župan Slavko Ivančič iz Crikvenice. In zdaj bi se novinarsko sindikalni pikolovci spuščali v blagovne znamke, v trošarine, v sindikalne pravice, avtohtonost ali identiteto. Bolj istrski kot tako, bo Portorož težko!

V Luciji pa spet kuhajo sprevrženo mulo. Medtem ko bi 99 procentov prebivalcev Kokoš-Landije do konca življenja hodilo k maši, če bi jim država zgradila novo cesto, se Lucijčani zmrdujejo. Država si od ust in od drugega tira jemlje, zanemarja vse druge ceste in osi, da bi nastrgala pičlih 135 milijončkov. Vse bi dala za Lucijčane, zgradila bi jim za več deset hektarov cest, Lucijčani pa pljuvajo, renčijo, škrtajo z zobmi, bljuvajo čez svete asfaltne darove, ki jim jih že več kot deset let cmarijo na močvirnatem barju. Hvaležnost pa takšna! Namesto, da bi se priklonili cestnim tajkunčkom, ki najbolje vedo, kako se na proračunske gumbe pritiska, bi oni asfalt prepustili Koprčanom. Še koprski presvetli županov svetovalec Miško Miško Gašpar cesto poriva v Lucijo. Da bi zjutraj že na izhodu iz garaže lahko dal gas do znane daske. Pa kako lepe parcele bi lahko potem preprodajali med vsemi temi asfaltnimi labirinti v urbanističnem peskovniku za ... začetnike!

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.