Brodet s škarpeno: Šekspir, napiši kaj novega

Nekoč, v zelo davnih časih, je v deželi za Črnim Kalom in še tremi gorami živel najbolj neumen in lakomen kralj hkrati, kar jih pozna zgodovina pravljic. Neumnosti in lakomnosti primerno se je nevarno rušil njegov pravljični grad. Za nameček je imel še to smolo, da je imel nadvse ne ravno lepo hčer Grduljo. Daleč naokrog ni bilo princa, ki bi jo želel. Tako je grozilo, da se bo brez dote grad s kraljestvom vred sesul v prah. Zato si je oče v svoji običajni kraljevski stiski omislil spletke, ki bi mu jo zavidali tudi največji pregnanci sveta. Dal je objaviti namero, da išče bogatega zeta, najraje z dunajskega dvora. Prvega, ki se ojunači, pa bo nagradil z dodatnim poročnim »darilcem« v obliki najbolj brhke, cvetoče, mlade Marine, svoje nečakinje iz Šavrinskega vazalstva. Pravljica se nadaljuje prihodnjič.

Brodetovo agenturo je namreč zmotil špicelj, ki se je predstavil kot pravkar odpuščeni strojevodja in takole naložil: »Zastoji vlakov po Sloveniji sploh niso posledica preozkega prvega tira. Četudi bi imeli zdaj tri tire, sedanji železniški izgubljenci nikakor ne bi znali stisniti hitrejše vožnje vlakov z morja proti belemu Dunaju.«

So pa Avstrijske zvezne železnice in SŽ prav v dneh vsesplošnih zastojev (kakšno naključje, kaj?) objavile novico, da se dogovarjajo za okrepljeno sodelovanje na področju železniškega prometa. Zato so kar na lepem podpisali pismo o nameri, da bodo oblikovali »strateško partnerstvo«. S sodelovanjem bi skrajšali vozne čase, izboljšali izkoriščenost ne samo železnic, tudi pristanišča in terminalov. Zato bodo do konca maja izdelali vse študije, ki bodo prepričale vse o idealnosti poroke med dunajskim princem in barjansko Grduljo. Kako si bodo izposlovali Ius primae noctis pri Marini, tega seveda ne bodo razlagali tlačanom. To se jih itak ne tiče. Kakšna usklajenost, kaj: vsi ti tiri, zmeda na njih, vsi ti logistični algoritmi in paradigme ... Škarpeni se zdi, da sanja: Čakajte malo: ma kaj nismo tega filma gledali že v treh verzijah: zmeraj isti osmoljenci, zmeraj isti kilerji, zmeraj isti mrtveci in zmeraj isti pogrebniki ... Samo dlako menjajo, vlog nikoli. Šekspir, Šekspir! Daj, napiši kaj novega, prosim!

Denimo: z ministrstva za okolje in prostor so se odzvali na izjavo piranskega akvarista, kako že mesece prosijo to isto ministrstvo, da bi spravili virozno želvo v večji bazen, ker bi bilo to zanjo veliko bolj zdravo kot ždenje v samotni, premajhni celici. Uradniki so odgovorili, da jim te prošnje ne morejo izpolniti, ker zakon tega preprosto ne dovoljuje. Še huje: predpisuje namreč, da bi želvico morali spustiti že po treh mesecih. Pika. Uradniki so namreč zato tukaj, da povedo, kaj in kako se nekaj ne sme. In ne iščejo rešitev. Zato bi betežno želvo po treh mesecih kar vrnili v premrzlo morje in naj se tam potem zgodi, kar se zgodi. V morju velja kruti zakon narave. Na kopnem pa zakon ministrstva. Zdaj pa vi povejte, kako mislite, da bomo škarpene in želve preživele ob teh ozkovidnih izvrševalcih želvastih zakonov.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.