Brodet s škarpeno: Tajkuni rešili vsaj eno banko

Stresniki so ugotovili, da našim bankam manjka 4,78 milijarde evrov fičenkov in glej to praznično naključje: Sneguljčica in sedem palčkov ima v domači skrinji natanko 4,78 milijarde goldinarjev. Pa to je praznik. Škarpena se je sicer zaklela, da pred prazniki ne bo omenjala besedic banka, denar, luknja in stres, ampak ko se znajde usoda nas vseh v tako pravljičnem trenutku, je to res praznik, mimo katerega ne smemo.

Škarpena se je vsega tega jako razveselila. Nakupila je debelo prekajeno svinjsko kračo, zabojček Laškega, tri kilograme čokolade, suhe fige in se prepustila pravljičnem vzdušju. V živo lahko spremlja vsak korak Sneguljčinega reševanja bank. Pospravila bo še tajkune. Utrdila pozitivno koalicijo vseh svojih palčkov. In že piše domačo nalogo z naslovom Kako bom rešila zafurano gospodarstvo. Temu se reče učinkovitost. Ostalim pravzaprav ni treba narediti ničesar. A se je sploh kdo zaletel v zid?

Kako nesramno enostavno, kaj? Škarpena pa je mislila, da bi morali odpustiti več kot polovico uslužbencev državne uprave, stisniti šolstvo, ožeti zdravstvo, ukiniti vojsko, varčevati z elektriko, prodati avtomobile in pralne stroje ... Črnogleda škarpena, ni kaj!

Ste se vprašali, po čigavi zaslugi lahko mirno spimo Primorci, ki imamo najboljšo banko v državi? Kvaliteta je sicer relativna. In opoteča. Še pred pičlimi desetimi leti je velika večina (tudi Škarpena) pljuvala po Kosmini, Bavčarju in kompaniji, ki je prodala primorski nacionalni ponos. Pokojni Mehanotehnični Marjan Starc, naj počiva v miru, je na prvi strani Dela plačal oglase iz lastnega žepa, da si tega ne bi drznili. V desetih letih se je uresničilo svetopisemsko preroštvo: Zadnji so postali prvi. Sama sreča, da so tajkuni takrat prodali banko. Zdaj vsaj te ni treba reševati. Končno imajo tudi primorski tajkuni zasluge za nekaj. Trenutno je pač tako. Čez deset let bo verjetno najboljša slovenska banka Slaba banka. Ime je malce skregano s pričakovanji trga, ampak pustimo se presenetiti.

Kako je vse relativno, je Škarpena opazila prejšnje dni pri izolskih ribičih. Večina normalnih rib se je veselila denarja, ki ga je dala EU slovenskim ribičem, da preusmerijo čimveč svojega napora od rib v katero koli drugo dejavnost. Ribiči dobijo denar za predavanja o ribah, za ribiški muzej, za knjige, za kuharske recepte, za reklamo prodaje rib ... Ampak, potem ko bodo Slovence vendarle naučili jesti ribe, bodo morali ribe še bolj uvažati, kajti za mreže, čolne in trnke jim Evropa ne da niti počenega groša. Običajne ribe se veselijo takega preusmerjanja ribičev v turistične vode. Edino Škarpeni se zdi čudno, da se temu evropskemu denarju reče ribiški sklad. Morda je to res sklad za ribištvo, a gotovo ne za slovensko ribištvo, ki je v 30 letih s 7800 ton rib pristalo na manj kot 300 tonah ulova. Če bi vse države na svetu za 25-krat zmanjšale količino ulovljenih rib, bi bilo preveč škarpen v morju. Škarpena glasuje proti. Ker bi se potem ljudje še bolj žrli med sabo. Tako kot Slovenci.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.