Brodet s škarpeno: Teater absurda

Kako lahko 1200 metrov izvlečnega tira, ki ne pelje nikamor, prispeva k povečanju milijonov ton pretovora na glavni štreki?

Objavljeno
28. maj 2016 16.28
Premier Miro Cerar prvič v Luki Koper
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj

Ob 15-letnici Gledališča Koper so prikazali film o tradiciji ukinjanja koprske kulture. V Kopru se lahko pohvalijo z najstarejšo gledališko tradicijo in z bogato tradicijo gledališkega ukinjanja. Leta 1957 so ga ukinili z izgovorom, da ni denarja. Ampak potem so za vabljene predstave porabili še več denarja. In so ga spet ustanovili leta 1964. V njem so delali asi slovenske igre, od študentke Milene Zupančič do študenta Borisa Cavazze, a so tudi to pot gledališče kasneje ugasnili. Ker 500 let tradicije v Kopru menda ni argument. Potem so ga vendarle znova ustanovili, a ni in ni bilo denarja za njegovo obnovo (če samo pomislimo, kakšne stavburine si privoščijo drugod). Zato je obnovo na svojo pest naročil župan Boris Popovič, ki si ga vsi v državi tako radi privoščimo, češ da nima pojma o kulturi. Elita bi rekla, da je Koprčanom prenovljeno gledališče zrihtal kulturni analfabet. Pri čemer sta občina in Norveška dali mnogo več denarja kot domovina kakor mačeha (ker je morala dati, sicer ga najraje ne bi).

Malokdo ve, da je bil dedek Cerar podčastnik na slovitem rušilcu Zagreb, ki sta ga potopila heroja Sergej Mašera in Milan Spasić, raje, kot bi ga izročila italijanski vojski. Iz česar bi človek sklepal in upal, da se kotali še kaj mornarske soli po vnukovih venah. Vnuk Miro pa se je z ministroma in direktorjem SŽ Dušanom Mesom včeraj počasi vozil od Divače proti ladjam v pristanišču in morda primerjal vožnjo z vlakom kje v Afriki, na Kitajskem, v Nemčiji ... In morda se je za hip vprašal, ali bi morda lahko kaj prispeval, da bi se ta vlak manj nevarno cijazil po tem čudnem zunajserijskem tiru, ki so ga morali Koprčani leta 1964 skrivati pred Beogradom in Ljubljano, rekoč, da gradijo »industrijski tir«. Če trem trenutno najbolj kronanim slovenskim glavam, odgovornim za usodo tega naroda, v petek v eni uri drdranja po tirih ni kapnilo, kako bi ta vlak hitreje premaknili s tira, potem bi jim morali ponuditi še več podobno zabavne vožnje z vlakcem. Morda se jim bo nekoč le prižgala žarnica.

Uganka: Kako lahko 1200 metrov izvlečnega tira, ki ne pelje nikamor, prispeva k povečanju milijonov ton pretovora na glavni štreki? Rezervna uganka: Kako je lahko ministrstvo za gradnjo izvlečnega tira predvidelo debelih 27 milijonov evrov, zgradili pa ga bodo le za šest milijončkov? Evo, počasi postaja vendarle jasno, zakaj je bilo treba ukinjati gledališče. Kako bi sicer teater absurda lahko sploh dihal s polnimi pljuči?

Hotelske zvezdice jemljejo portoroškim turistom sapo. Majhna pomanjkljivost je v tem, da večina najboljših hotelirjev iz kraja odhaja. Brodetovi potepuhi pravijo, da jim zvezdice nad vhodom še nikoli niso naredile lepega dopusta. Bi že bil čas, da zvezdice posijejo tudi lastnikom v glave. »Zakaj se naši zaposleni tako smejijo, so tako prijazni in vljudni? Naj vam pokažejo plačilne liste!« izda v slovenskem turizmu neodkrito menedžersko skrivnost postojnski Marjan Batagelj. A lastniki portoroškega turizma so prepametni, da bi jih učili o zvezdicah.