Tiskane izdaje
Najmanj dva slovenska preganjanca nista prav nič vesela, da je Slovenija dobila novega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice. Andrej Lovšin in Igor Bavčar bosta težko dobila boljšega, kot je bil Marko Bošnjak. Kako se bo zdaj godilo obema tajfunoma, Škarpena ne odgovarja. Ker pa je že pri Bavčarju, bi s stališča zgodovinske resnice vseeno rada pripomnila, da je bil vsej svoji postavljenosti navkljub še zmeraj v dobršni meri iz običajnega človeškega testa. Njegovi dediči so v primerjavi z njim pravi zombiji, tavajoče duše z onega sveta. Znal je priti na tiskovko, znal dvigniti telefon, si upal novinarjem povedati svoja stališča, jim kaj zabrusiti, sem ter tja tudi kaj prikrojiti po svoje, ampak..., naj zveni še tako čudno, ohranil človeško podobo in ni ga bilo strah. Ali drugače: ko smo mislili, da ne more iti slabše, smo se zares pošteno motili. Igor je bil angelček.
Potomci vseh do danes preganjanih tajfunov, so križanci med roboti in zombiji. A Slovenija sploh ve, kdo je Andrej, ki sedi v Bavčarjevi pisarni? Pojma nima! Nosil naj bi Bavčarjeve čevlje, pa si ne upa odgovarjati na niti eno nedolžno vprašanje. Bavčar si je upal pred novinarje, neglede na udarce. Laznik se skriva. Ne odgovarja. Ga ni. Je zaseden. Ne odpiše. Ne pove.Ko ga srečaš, se prijazno smehlja. Je iz generacije tajfunov, ki jim v genomu piše, da imajo težave. Vse več jih je. Če vprašaš podrejene, si ne upajo črhniti. Ne priznajo niti sebi. Prestrašeni, nenaspani, kombinirajo in nenehno preštevajo, kaj lahko komu povejo in česa ne. Ena sama kombinatorika, logaritmika, špekulacija v Žnj-duru con brio, paranoja. Ena sama usodna beseda sproži konec raja... Edina karta, ki igra, je star latinski pregovor: Dobro živi, kdor se dobro skrije. Takole govorijo: Vse delamo po predpisih. Mi smo predpis. Sam nič nas ne vprašajte. In če nas vprašate, vam ne smemo povedati. Ker delamo po predpisih. Novodobni slovenski zombiji, nenehno v senci svojih oaz.
Težave ima tudi Gašpar Gašpar Mišič. Kamor se obrne, povsod za njim mečejo denar. Ta človek se je res rodil pod nesrečno zvezdo, pod katero nenehno lije keš. On ni hotel v Luko. A se je vdal. Ni hotel iz Luke, a je popustil. Ni hotel pol milijončka evrov, a jih bo na koncu moral vzeti. Ni hotel drago prodajati stanovanj, a kaj, ko jih mora. Ni hotel po stopinjah vinogradnika iz Brd, ki mora napenjati jadra na odprtem oceanu, če hoče biti velik, a je na koncu vseeno kupil njegovo osem let zapuščeno plastično banjo z jadrom, jo odel v iste barve, obesil triglavsko zastavo in razglasil, da se žrtvuje za narodov blagor. Mučenik, svetnik, prerok, minister za rudarstvo in izgubo časa (prosto po Alanu Fordu). Sam to ni edina žalost.
Žalost je, ker so mu fouš. To pa je dvojnemu Gašparju lahko v uteho. Če mi drugi zavidajo, potem se mi res godi...
Pirančani so te dni doživeli kulturni šok: Najprej jim bodo odšraufali violinista Tartinija s podesta, in prebarvali še najlepšo rdečo hišo v mestu. Rdeča trdnjava je končno padla. Zmagali so "ta bejli".
