Brodet z leščurčki
Poziv božje previdnosti k spovedi očeta Zorka ali pa vsaj župana Petra.
Odpri galerijo
Leščurji niso za v brodet. FOTO: Janez Mužič
O okusih danes res ne bomo. Sedeli smo v solidni apuljski oštariji, kjer bi bil greh ne poizkusiti gratiniranih klapavic. Za sosednjo mizo je bila družina z dvema odraščajočima fantoma, ki sta si omislila svojo specialiteto. Naročila sta pico. Ampak pico s pomfrijem na njej. Fanta sta uživala. O okusih? Hvala, ne!
Naslednjega dne sem ob dolgi, kamniti obali pri Monopoliju zagledal starejšega ribiča, ki je pretepal ubogo žival. V rokah je za glavo držal slab meter dolgo hobotnico, ki je bila na srečo že zdavnaj eks. Zavihtel jo je čez glavo in z njo butal ob skalo. In tako je udrihal desetkrat, 15-krat... Kdo bi vedel. Potem jo je odložil, a ne, da bi počival, temveč je vzel veliko leseno krepelce in se še resneje lotil pretepanja zdavnaj preminule modre morske kraljice. Nisem mu ugovarjal. On pa mi je rade volje pojasnil nadaljnji postopek mehčanja in priprave pošasti. Od vseh dodatkov in podrobnosti sem si najbolj zapomnil predzadnjega dejanja. Preden se naslednjič spet lotite kuhanja osmeronožke s prilepki v paru na vsaki nogi, je pomembno, da v lonec z brbotajočim kropom počasi za tri sekunde potopite pretepeno in mrtvo zverino in jo počasi spet potegnete iz lonca. In to ponovite trikrat zapored. Potem jo lahko z nekoliko limonce in mente počasi kuhate še kakšno urico. Možakar ni imel pojma, zakaj bi moral v vodi namakati še košček plutovine.
Škarpena (to je bajeslovno bitje, ki se je razvilo v času najbolj trdega jugoslovanskega komunizma in skoraj preživelo vse demokracije, vse razvoje, vse nadgradnje, vse zahtevne izboljšave družbenih procesov, in uvedbe vseh infotech odličnosti, najbolj spoštljivih medčloveških donosov, zdaj pa smo jo srečali pred Zavodom za odslužene špijone z napisano prošnjo, če jo vzamejo v službo)... Torej, ta ista Škarpena je ob vseh teh kuharskih inovacijah pripomnila, da si bo nekega dne morala privoščiti brodet z njoki. Zakaj pa ne! Bolje z njoki kot z žlikrofi.
V Piranu je ondan strela udarila naravnost v križ na vrhu čudovite fasade cerkve sv. Petra, ki jo zastavil Pietro Nobile. Strela je podstavek zmlela v drobir, križ pa je obvisel čez napušč. Ker je pred nekaj meseci s piranskega zvonika odpadlo tudi pol krila nadangela Mihaela in so morali potem alpinisti v hudi navezi angelu odrezati še drugo polovico krila (da so ga uravnotežili in pravilno usmerili v veter), so Piranski vohljuni (imenovati jih je treba s pravim imenom) naravnost rekli, da je to dovolj jasen poziv božje previdnosti k spovedi očeta Zorka, ali pa vsaj župana Petra.
In če smo že v Piranu: danes potapljači presajajo leščurje na portoroški plaži. Okoljevarstvenikom pa ni nikoli prav. Zdaj pravijo, da je gneča pred plažo že prevelika, in da jih nima smisla saditi tako blizu plaže. Logično - vsi njihovi otroci se že čez eno samo leto naselijo prav na isto plažo. In ker rastejo pet centimetrov na leto, so že čez dve leti spet problem. Morda pa bi odprli farmo za pridelavo majhnih leščurčkov.
Naslednjega dne sem ob dolgi, kamniti obali pri Monopoliju zagledal starejšega ribiča, ki je pretepal ubogo žival. V rokah je za glavo držal slab meter dolgo hobotnico, ki je bila na srečo že zdavnaj eks. Zavihtel jo je čez glavo in z njo butal ob skalo. In tako je udrihal desetkrat, 15-krat... Kdo bi vedel. Potem jo je odložil, a ne, da bi počival, temveč je vzel veliko leseno krepelce in se še resneje lotil pretepanja zdavnaj preminule modre morske kraljice. Nisem mu ugovarjal. On pa mi je rade volje pojasnil nadaljnji postopek mehčanja in priprave pošasti. Od vseh dodatkov in podrobnosti sem si najbolj zapomnil predzadnjega dejanja. Preden se naslednjič spet lotite kuhanja osmeronožke s prilepki v paru na vsaki nogi, je pomembno, da v lonec z brbotajočim kropom počasi za tri sekunde potopite pretepeno in mrtvo zverino in jo počasi spet potegnete iz lonca. In to ponovite trikrat zapored. Potem jo lahko z nekoliko limonce in mente počasi kuhate še kakšno urico. Možakar ni imel pojma, zakaj bi moral v vodi namakati še košček plutovine.
Škarpena (to je bajeslovno bitje, ki se je razvilo v času najbolj trdega jugoslovanskega komunizma in skoraj preživelo vse demokracije, vse razvoje, vse nadgradnje, vse zahtevne izboljšave družbenih procesov, in uvedbe vseh infotech odličnosti, najbolj spoštljivih medčloveških donosov, zdaj pa smo jo srečali pred Zavodom za odslužene špijone z napisano prošnjo, če jo vzamejo v službo)... Torej, ta ista Škarpena je ob vseh teh kuharskih inovacijah pripomnila, da si bo nekega dne morala privoščiti brodet z njoki. Zakaj pa ne! Bolje z njoki kot z žlikrofi.
V Piranu je ondan strela udarila naravnost v križ na vrhu čudovite fasade cerkve sv. Petra, ki jo zastavil Pietro Nobile. Strela je podstavek zmlela v drobir, križ pa je obvisel čez napušč. Ker je pred nekaj meseci s piranskega zvonika odpadlo tudi pol krila nadangela Mihaela in so morali potem alpinisti v hudi navezi angelu odrezati še drugo polovico krila (da so ga uravnotežili in pravilno usmerili v veter), so Piranski vohljuni (imenovati jih je treba s pravim imenom) naravnost rekli, da je to dovolj jasen poziv božje previdnosti k spovedi očeta Zorka, ali pa vsaj župana Petra.
In če smo že v Piranu: danes potapljači presajajo leščurje na portoroški plaži. Okoljevarstvenikom pa ni nikoli prav. Zdaj pravijo, da je gneča pred plažo že prevelika, in da jih nima smisla saditi tako blizu plaže. Logično - vsi njihovi otroci se že čez eno samo leto naselijo prav na isto plažo. In ker rastejo pet centimetrov na leto, so že čez dve leti spet problem. Morda pa bi odprli farmo za pridelavo majhnih leščurčkov.
