S totega konca: Čakajoč predsednika

Kdo pravi, da dobri Miro ne mara Maribora; da se mu povsem fučka zanj? In to samo zato, ker se ne odzove na vabila našega vse bolj nepogrešljivega Andreja. Bedarija! Kajti skrivnostne so poti Mirove. Tudi na Kitajsko vodijo. Kjer je bil Miro kakšen dan nazaj. Hop, pa imamo skupni imenovalec s totim koncem.

Nobena skrivnost namreč ni, da sta Andrej in njegov vsestranski svetovalec Marko – slednji še zlasti – redna potnika na letalskih linijah proti Daljnemu vzhodu, kjer »švicata« in se utapljata v lastnem potu, da bi nam na totem koncu bilo bolje. Zato je toliko bolj pohvalno, da se je zdaj tja odpravil še Miro, ki je zagotovo večja persona kot ta dva naša skupaj (čeprav tudi onadva nista od muh) in bo med kitajskimi biznismeni napravil red. Ker zdaj je pa res že čas, da tudi na sončno stran Alp, še posebej pa na toti konec, prinesejo nekaj juanov. Od nenehnega draženja z megalomanskimi projekti smo namreč že povsem penasti.

V Mira zaupamo, naj bo naš moto, saj bo le tako tudi toti konec nekoč poletel kot oni ptič feniks, ki se iz nekega nerazumljivega razloga že predolgo valja po pepelu. Še Andrej bo spoznal, da le ni tako nujno, da se Miro odzove na katero izmed njegovih šestih vabil, kajti Miro bo že sam poskrbel za naše blagostanje. In to tako, da sploh ne bomo opazili. Kajti zaradi vsake malenkosti mu pa res ni treba tratiti časa in se cijaziti na toti konec prek trojanskega klanca, ko pa ima toliko drugega dela.

Miro nam lahko pomaga tudi na daljavo, ne da bi ga sploh prosili. Kaj nam ne bi, ko pa se je udeležil srečanja 16 + 1, podkrepljenega z nekaj milijardami dolarjev v skladu, ki ga bo dala Kitajska na voljo za investicije. In med šestnajstimi državami srednje in vzhodne Evrope, ki so smele svoje šefe poslati v Suzhou, je tudi naša mala republika. Bi si lahko želeli še kaj več? Nikakor, ostanimo skromni. Tudi vi, Andrej. Mira boste nekoč že dočakali na totem koncu. Zdaj nekaj časa vsaj ne bo nobene pomembne nogometne tekme in morda je to priložnost, da nas bo le počastil s še kakšnim bolj uradnim obiskom ter nam prinesel med in mleko. Za cedilko bomo pa kar sami poskrbeli.

Ampak ne smemo preveč pritiskati nanj. Dajmo mu čas, da v miru odkrije toti konec in njegov živelj. In prenehajmo se spraševati, kaj lahko država naredi za nas, raje se vprašajmo, kaj lahko mi naredimo za državo. To je pravi duh. Pa ne oni iz steklenice. Da ne bo spet kdo pomislil, da bi radi Štajerci martinovo uvrstili na seznam dela prostih dni. Čeprav ne bi bilo slabo. Pa tudi zaslužimo si.

Samo poglejte, kaj delamo Kitajcem. Našo žlahtno kapljico jim prodajamo in ni treba biti nevemkakšen genij, da se dokoplješ do pomembnega spoznanja – Kitajci končno pijejo dobro vino.