Tiskane izdaje
Podpis pod njo se je glasil: »Ob koncu 80. let je protestni duh združil ljudi v boju za pravičnejšo družbo. Danes so razlogi podobni.«
Očitno res. Toda podobni so tudi simboli.
Sedemindvajsetega februarja 1989 so Albanci nosili transparente z napisi kot recimo Smo Albanci ljudje? ali Albanci nismo v zablodi, če se borimo za svojo [nerazločno: pravico, plačo?] in nosili fotografije Josipa Broza Tita in Edvarda Kardelja.
Dobro se še spominjam tega dogodka – pa tudi svojega začudenja, češ, kaj neki nam hočejo povedati z ikonama Tita in Kardelja? So hoteli s tem povedati, da sta zanje svetnika? Nekakšna priprošnjika rudarjev, zavetnika proletarske pravičnosti, mednacionalne strpnosti med Srbi in Albanci?
Nekaj od tega ali vsaj malo vse skupaj sta nedvomno bila. Toda v očeh takrat že kolikor-toliko emancipiranih Slovencev sta bila predvsem preživeti komunistični figuri in znamenji obdobja, ki je konec osemdesetih definitivno odhajalo za vedno – ali se je tako pač vsaj zdelo.
Seveda pa smo bili takrat z Albanci solidarni, saj smo imeli skupnega naprotnika: konservativno linijo unitarističnih in militarističnih politikov starega kova, ki so v vsakem poskusu demokratizacije družbe ali liberalizacije ekonomskega sistema videli nacionalizem, čeprav so prav sami k temu še najbolj prispevali.
In ker smo držali skupaj, smo jim blagohotno odpustili sklicevanje na Tita in Kardelja in ne preveč duhovite plakate, ki bi jih lahko parafrazirali v današnji stil kot Albanci nismo zombiji.
Tako kot so starotrški rudarji med govorom tedanjega predsednika ZKS Milana Kučana v Veliki dvorani Cankárevog doma mahali s fotografijami prejšnjih dveh vrhovnih komunistov – enega skupnega in enega domačega, verjetno je to bil hommage Slovencem –, pa dandanes, štiriindvajset let pozneje, Slovenci na proslavah izpred trikrat toliko let strumno stojijo mirno s partizanskimi prapori s peterokrakimi zvezdami v rokah in s titovkami ali triglavkami na glavah.
Včasih pa tudi koga vidimo vihteti pristne komunistične zastave z zlato nitjo izvezenimi napisi Proletarci vseh dežel, združite se! ali slišimo reklamirati Računajte na nas od Đorđeta Balaševića. Nenazadnje pa sta ta hip najbolj popularna slovenska izvajalca Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in ženski pevski zbor Kombinatke.
Glasba je seveda zadnja stvar, proti kateri bi magari milo protestiral ali nasploh imel kaj reči, ampak resno: z glasbeno socializacijo, ki sem je bil deležen, si ne morem predstavljati, da ljudje uravnavajo svoj glasbeni okus po političnih prepričanjih! Če bi si ga tudi sam, bi bil Lennonov Working Class Hero zame navadna levičarska hipijada o pritiskih posplošeno totalitarne družbe na nemočnega posameznika, ki je ne bi mogel slišati – pa se mi prav nasprotno zdi morda najboljši angažirani komad v zgodovini!
Nihče me ne bo prepričal, da v jugonostalgiji ni nekaj patološkega.
Le devet let po zborovanju v podporo kosovskim rudarjem mi je padla v oči precej bolj srhljiva fotografija. Seveda ne kak ex-jugoslovanski medij, temveč Guardian je spomladi 1996 objavil fotografijo očitno pijanega človeka četniškega videza, ki na ozadju porušene in goreče Ilidže pri Sarajevu pozira s knjigo z naslovom Mi smo Titovi, Tito je naš v eni roki in s pločevinko laškega piva v drugi. Fotografija je z dvema najbolj banalnima portretirančevima rekvizitoma simbolizirala ves ta absurd jugoslovanskih vojn in predvsem ideološko godljo, ki je zabrbotala od potlačenih političnih, nacionalnih in ekonomskih frustracij in samoprepričevanja, da lepo je v naši domovini bilo biti mlad.
Kadarkoli je bilo nekomu iz nekdanje Jugoslavije težko, je že od obdobja po Titu Tito naprej iskal uteho v njenih komunističnih simbolih – pa naj je šlo za zgodnja srbsko-albanska trenja na Kosovu ali za katerokoli od poznejših vojn ali pa za slovensko (post)tranzicijsko utvaro ali streznjenje.
Jugonostalgija se kaže v mnogih, premnogih oblikah, ne le v komunističnih simbolih. Na tem nivoju pa je to le radikalizem trmastih, ki si sicer terminsko omejeno triumfalnost nekdanjega režima interpretirajo kot argument za njegovo sprejemljivost za nazaj in zglednost za naprej.
Danes smo veliki meri taki državljani, kot smo se naučili, ozavestili v Jugoslaviji ali kot smo pač slišali, da je takrat bilo. Povprečen državljan premeri vsako stvar z družbenim metrom, standardiziranim prav enkrat konec osemdesetih, ko smo po zaslugi tako imenovanih civilnodružbenih gibanj pobrali vso demokratično, seveda levičarsko modrost sveta.
Posledica jugonostalgije je, da so v današnji Sloveniji mnogi, premnogi prepričani, da v politiki ni drugega ali drugačnega načina dela kot samoupravno dogovarjanje; da je javni nastop to, da stopiš za mikrofon, postaviš Romana Jakiča za kuliso in prebereš svoj sivi govor; da v javni debati ni drugega ali drugačnega načina kot ta, da so glasni tisti s populističnimi mnenji, a brez argumentov, tisti z neprimernimi ali bog ne daj kontradiktornimi mnenji pa naj bodo kar tiho; da je top družbena vrednota, da ima vsak klošar dostop do toplega obroka, vsaka čistilka pa do medijev; da so novinarji družbenopolitični delavci, ki so se pri pomembnih temah dolžni polno angažirati; da imamo podobne, z malim zadovoljne in na izkrivljeni samopercepciji utemeljene pojme o napredku kot leta '51, '62, '73, '84, '95; in da je civilna družba to, da ustanoviš iks-ipsilon društvo in pridigaš o socialni državi.
Po skoraj četrt stoletja se sprašujem, ali je pametno nekomu blagohotno odpustiti poenostavljena politična stališča, če z njim simpatiziraš, se solidariziraš, morda celo paktiraš. Seveda ne. Morda kratkoročno, da dosežeš cilj. Na dolgi rok pa taka nenačelna koalicija ne more obstati.
Še tem manj pa dandanes nikomur nič ne odpustim zato, ker ne simpatiziram z nikomer. S skoraj nikomer. Ali če že, potem tega vsaj ne kažem.
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo razočarani osamosvojitelji spet zbrali v Cankarjevem domu in k besedi povabili še podmladek. Leta 1989 so govorili Kučan in še nekateri, leta 2013 pa čez osemdeset ljudi. Demokracija je imela mlade. To je to, kar se je dogajalo v četrtek. Jugonostalgija živi. Še malo bomo jedli travo in še malo bomo zaustavljali desnico.
Mogoče pa Working Class Hero sploh ni levičarski komad, ampak je splošno veljaven? Vsaj to: »There′s room at the top they are telling you still / But first you must learn how to smile as you kill / If you want to be like the folks on the hill«.
—————
Nekaj izvedb skladbe Working Class Hero: John Lennon, Green Day, Gov′t Mule, Cyndi Lauper, Noir Désir.
