Levo mnenje: Čao, urbana Ljubljana, vidimo se!

Glejte, vedno bolj mi je jasno, da karkoli napišem v teh vrsticah, gre županu skozi en uhelj noter in skozi drugega ven. To je pravzaprav razumljivo, brez selektivnega sluha dandanes težko preživiš. Zato vem tudi, da lahko vsako leto znova trobim v isti rog in zavijam z očmi nad decembrskim programom, pa me bo naslednje leto v novo leto spet pospremil Jan Plestenjak. Vse lepo in prav, vsakemu svoje. Ampak hej, če se že gremo vsakemu svoje, kje je potem moje?

V Bikofeju kmalu ne več. Ekipa, ki je tam delovala, kot so na poslovilni razstavi Sanjal sem pa tja zapisali sami, je v lokalu, velikem 29 kvadratnih metrov, preživela 1437 dni, organizirala 660 didžejevskih nastopov, 52 koncertov, 33 razstav in gostila 108 didžejev. Lepa bera urbane kulture, ki je zaradi nesoglasij s sosedi od božiča ne bo več.

In ja, vem, da ima vsaka zgodba dve plati, verjamem, da so trenutki, ko se je spodaj godil žur, za nekatere stanovalce postali nevzdržni. Zato za to, da mi mesto spet na izbiro daje le svoj ozkogledi program, krivim občino.

Zakaj se namreč ne loti problema umiranja urbanosti v mestnem jedru? Zakaj ljudem, ki imajo kaj pokazati, ne ponudi katerega od svojih prostorov? Zakaj se v tem mestu samo čaka na različna dovoljenja, medtem pa placi, ki ponujajo več kot zgolj rime na besedo ljubezen (bolezen, jezen), propadajo.

Resno, župan, zakaj s svojimi najboljšimi sodelavci ne pripravite neke strategije, ki bi v mestu na svoje mesto postavila tudi urbano kulturo, ne pa, da se tej vsakič znova majejo tla pod nogami, se podre in potem z »nekimi novimi klinci« poskuša spet zaživeti, dokler je vnovič ne poruši kaj tako nesmiselnega, kot je skrajšan delovni čas do desete ure zvečer v mestnem središču. In to v neposredni bližini lokalov, ki obratujejo tudi do treh, štirih zjutraj. Saj mogoče tega ni treba narediti za glasove na volitvah, teh imate očitno še vedno dovolj, ampak kar tako, saj veste, za Ljubljano.

In kaj je z novoletno okrasitvijo? Saj je okej, ampak šestnajst let zapored jo ustvarja isti umetnik. Kje smo, kaj smo, se je čas ustavil? Občinarji so na sejah odbora za pripravo novoletnih prireditev zadnja leta sicer razpravljali, da bi z javnim razpisom iskali sveže zamisli za okrasitev središča, a so »ugotovili, da bi z na novo zasnovano okrasitvijo in z na novo oblikovanimi svetlobnimi elementi nastali precejšnji dodatni stroški, ki jih za zdaj proračunsko ne bi mogli zagotoviti«. Torej ne mislijo niti poskusiti, vidite. Še eno tipično zatiskanje oči za občinskimi zidovi, še en primer delovanja po liniji najmanjšega odpora. Občina se javnemu razpisu za novoletno okrasitev mesta vsako leto znova izogne tako, da izda javno naročilo, ki ne presega vrednosti 20 tisoč evrov, vi, meščani, pa vsako leto vzdihujte nad bolj ali manj podobnimi kometi, zvezdami in planeti. Denarja ni, j*** ga.

Glede na to, da so že bikofejevci, med katerimi so umetniki vseh sort, z bore malo cekini štiri leta ustvarjali izvrsten program, sem prepričana, da bi se v tem našem lepem, malem mestu našel kdo, ki bi ga znal tudi okrasiti in s tem ne presegel občinskega proračuna. Ko pita, ne skita, beseda ni konj, bi rekli pri nas. Pa poskusite prihodnje leto, spoštovani župan. Če me seveda slišite.