Tiskane izdaje
Te dni je tudi Blatni dol zajel najnovejši spletni trend, v katerem se bolj ali manj znane osebnosti v imenu ozaveščanja o amiotrofični lateralni sklerozi (znani pod kratico ALS, za katero trpi tudi slavni teoretski fizik Stephen Hawking) polijejo z vedrom ledeno mrzle vode, po možnosti darujejo nekaj denarja za medicinske raziskave, vse skupaj posnamejo, objavijo na facebooku, twitterju in kar je še družbenih omrežij, dodajo angleško oznako »Ice Bucket Challenge« in k temu izzovejo drugo, po možnosti slavno osebo. In tako je Alenka Košir izzvala Tino Maze, ki je izzvala Boruta Pahorja.
Zadnji se je te dni začel gibati na meji pooblastil, ko je poskušal minirati razpis za slovenskega člana Evropskega sodišča za človekove pravice. Ta je bil primerno izveden, sodni svet in vlada pa sta predsedniku predlagala sedem kandidatov, izmed katerih naj izbere tri, med temi pa bo parlament izbral naslednika Boštjana M. Zupančiča v Strasbourgu.
A šefu republike se zdi, da je treba razpis ponoviti, ker »ne more pripraviti liste najmanj treh kandidatov«. Ker verjetno ne gre za primer funkcionalne nepismenosti, bi verjetno marsikdo rad videl, da si vrhovni poveljnik na glavo zlije čeber mrzle vode. Znano je, da se človeku na ta način tudi zbistrijo misli, zato bi bilo pozitivnih učinkov takšne poteze več. Hkrati je povsem možno, da bi Pahor pri tem užival, saj bi bil lahko spet v trendu, vsaj za en dan.
A trend mu je v tednu, katerega konec držite v rokah, ukradel Miro Cerar. Najverjetnejši mandatar za sestavo vlade je to de facto prepustil Karlu Erjavcu in njegovemu Desusu. Kar je enako ali celo huje od tega, da si na glavo zlije vedro ledenice.
Od mavrične koalicije je Cerarju ostal le trojček SMC-Desus-SD. Če je bil propad pogajanj z NSi, čeprav obžalovanja vreden, do neke mere pričakovan, je odločitev SMC, da v koalicijo ne povabi Zavezništva Alenke Bratušek, precejšen strel v koleno. Še posebno če naj bi bila osnovni kamen spotike res še vedno kandidatna lista za evropskega komisarja.
Cerar je v prerivanju za ta prestižni, a notranjepolitično nepomemben položaj najprej »zapravil« svojega kandidata za zunanjega ministra Milana Brgleza, nato pa še štiri glasove Zaaba, ki bi jih v navezi z SD krvavo potreboval, ko se bo moral spopasti s ceno, ki jo bo za sodelovanje v vladi vsakič znova postavljal Desus.
SD in Zaab imata v parlamentu skupaj deset glasov, točno toliko kot Desus. Cerar bi lahko mirno vladal vsakič, ko bi Karl Erjavec grozil z odhodom iz koalicije, vedoč, da ima tudi brez upokojenske stranke v parlamentu še vedno 46 glasov. Tako pa je bodoči mandatar zdaj v položaju, ko brez Karla Erjavca ne more sprejeti tako rekoč nobene pomembne odločitve. Iz istega razloga je tako tudi popolnoma nepomembno, ali bo članstvo SD glasovalo za vstop v koalicijo ali ne. Stranka bo tako in tako ostala brez resnih političnih vzvodov za doseganje svojih ciljev.
So pa te cilje, sodeč po zadnjem osnutku koalicijske pogodbe, dosegli drugi. V SMC so zadnje dni na veliko zatrjevali, da posebnim interesom na področju zdravstva ne bodo popustili, so jim pa očitno povsod drugod. Denimo pri vprašanju poskusne dobe pred imenovanjem sodnikov v trajni mandat. Ali na področju nadzora nad avtorskimi organizacijami. Ali pa na področju družinske politike, kjer se nam obeta še ena razprava na to temo, čeprav smo jih imeli že ničkoliko. Pač, razpravljali bomo v nedogled, da se ne bo spremenilo nič. Zato je tudi koalicijska zaveza za »polno spoštovanje različnosti vseh manjšin in ranljivih skupin« zgolj prazna floskula.
So pa zato zelo konkretne zaveze o finančnem in institucionalnem izkupičku, ki ga bodo deležni upokojenci in stranka, ki jih domnevno predstavlja. Uspešnost tega lobija pri sestavljanju koalicijske pogodbe pa je tisti pravi čeber ledeno mrzle vode, ki ga je ta država dobila v obraz.
