Celjski tlačani in knezi: Aerobik

Lep govor je imel celjski župan Bojan Šrot pred tednom dni na proslavi v Narodnem domu, ko smo tlačani praznovali 564 let od takrat, ko nam je Friderik II. Celjski dal mestne pravice in nam je od takrat vsako stoletje – slabše. Na tlako hodimo večinoma samo še tisti, ki v Celju opravljamo delo za javno upravo in ljubljanske delodajalce, desetina se je povečala na polovico mezd, na Muzejskem trgu pa bodo po pol tisočletja letos le zamenjali tlakovce iz časov celjskih knezov.

Res je bil spodbuden županov govor in na eno oko smo zamižali, ko je zlati celjski grb izročil celjskemu časopisu Novi tednik. Naša naklonjenost izbiri zlatega nagrajenca je bolj kot županovim sorodnikom, ki so lastniki časopisa, namenjena dobrim novinarjem, ki so ali še za časopis delajo. Včasih jim ni lahko ostati na pravi poti, saj so vendar novinarji ...

Je tudi Šrot poudaril, da občinski nagrajenci hodijo po pravi poti. No, saj občinskih nagrad letos ne bi dobili ne krajevni funkcionar, ne mestni športnik, ne planinec, ne salezijanci, ne mladi podjetnik, ne kmet pa tudi pet študentov ne, če bi ne bili na liniji.

Potem smo malo zrli v vesolje, ko je župan citiral budističnega meniha, malo postali nostalgični, ko je govoril o celjskem srednjem veku, potem pa nas je vrnil na trdna tla in dejal, da smo danes preveč odvisni od volje države in od politikov, saj da je lokalna samouprava le še beseda na papirju.

To, te misli, ta papir, tega takoj podpišemo. Res smo preveč odvisni od politikov. Si pa ne znamo razložiti, zakaj jih potem imamo tudi v Celju toliko, če jih že župan v nič daje? Naj stopi na čelo kolone in jih odvede kam daleč!

Kakor že moramo še enkrat pohvaliti županov praznični govor, tako se tudi malo čudimo. Smo slišali, kako nezaslišano je, da je šel v stečaj dolgoletni celjski ponos Aero, ker mu slaba banka ni dala ušivega 1,5 milijona evrov za material, da bi delavci še naprej imeli službe, njihovi otroci pa v šoli kosilo. Pa smo se nekaj spomnili in začeli računati.

Občina se je namenila Zdravstvenemu domu Celje vzeti približno toliko prihrankov, in če bi hotela rešiti Aero, bi ga pa ja zmogla sama. Saj ne bi bilo prvič, da bi se v gospodarstvo podala. Že dolgo je solastnica Celjskega sejma, bila je umna solastnica Tehnopolisa, dokler ni šel rakom žvižgat, zakaj bi ne mogla dati zdravstvenega denarja in postati solastnica Aera?

Občinsko slovesnost je neposredno prenašala televizija Celje in poskrbljeno je bilo za simultan prevod v znakovni jezik. Menda ne samo za gluhe, ampak tudi za nas, ki smo večni ciniki in včasih ne moremo verjeti lastnim ušesom. Ne skrbeti! Saj vselej koga zasrbijo pesti in nam, topoumnim, vse lepo na roke razloži.

Slepim med tlačani pa tako ni pomoči. Le kako naj vidijo vso to polstoletno lepoto, ta silni napredek pri davkih, kako naj najdejo pravo pot do občinskega grba? Ne morejo, po grbi jih je treba!