Celjski tlačani in knezi: Akvarij

Zakaj v mestnem svetu plavajo samo zlate ribice?

Objavljeno
12. december 2014 11.04
Akvarij
Brane Piano, Celje
Brane Piano, Celje
Kdor molči, stotim odgovori. V torek zvečer smo bili na sprejemu velenjskega prvega knapa Bojana Kontiča v Muzeju Velenje na Velenjskem gradu. Pionirji so kratko predstavo za nas pripravili v sobi, ki je replika pisarne iz časov socializma. Mesto pod nami je žarelo v lučkah in bilo ponosno na svojo socialistično preteklost in poudarjeno socialno sedanjost, Kontič pa je pod sliko maršala Tita slekel plašč in se zaman razgledoval: »A takrat niso imeli obešalnikov?« »Nak,« sem rekel, »saj tudi plaščev niso imeli.«

Mar bi oba molčala.

Do tretjega zasedanja celjskega mestnega sveta so privlačnost tišine odkrili tudi Cerarjevi, združeno levični in ostali novi svetniki. Na prvi seji so še skakali za govorniški oder s proceduralnimi pripombami, na drugi seji so le še plašno zahtevali ohranitev pogorelega Rakuschevega mlina, na tretji seji so že obmolknili in pohlevno poslušali napletanje prvega kneza Bojana Šrota. So spoznali, da če v Celju nisi vedež, tudi revež ne boš ostal.

Ko v Celju govori prvi knez, celo podknezi obmolknejo. Šrotov šef v stranki, od sobote predsednik SLS Marko Zidanšek, natančno ve, da je lahko tisočkrat predsednik vseljudske stranke, pa je v knežji občini še vedno samo Šrotov pooblaščenec za to in ono.

Ko je tako imel Šrot v sredo običajno letno konferenco o svojih zaslugah za dosežke občine ter o krivicah, ki jih mestu povzročajo država, zastrupljena solata, zlobni jeziki in evropska komisija, so ob njem sedeli pooblaščenec Zidanšek, podžupanja z nejasnim krajem prebivališča Darja Turk in direktorica občinske uprave Tina Kramer, pooblaščenca Miloša Rovšnika pa je na mizi zastopala tablica z njegovim imenom, je poldrugo uro govoril le Šrot. Turkova in Kramerjeva sta bili zraven, kakor si edino lahko razložimo, za okras, Zidanšek zaradi fotografov, za Rovšnika pa ni nihče pojasnil, kod hodi in kje je bil tistega dne zadržan z molčanjem. Mu pa odsotnosti Šrot gotovo ne bo preveč zameril, bolj bi mu, če bi prišel na tiskovno konferenco in kaj govoril.

Tlačanom je že dolgo vrsto let kristalno jasno, da je celjski mestni svet akvarij. Na njem še nihče nikoli ni skočil iz hlač, ena sama kikla je v prejšnjem mandatu grozila, da jo bo prodala, pa je tlačani več nismo hoteli izvoliti za svetnico. Preveč smo se že navadili, da je v akvariju mir. Zlate ribice plavajo sem ter tja in tiho odpirajo usteca le, ko se med pavzo zasedanja lotijo sendvičev.

Sicer pa med socialistično in kapitalistično oblastjo v obeh središčih Savinjske regije, v Velenju in Celju, ni toliko razlik. V Šaleški dolini je občina radodarna do podjetij v lasti ali solasti podjetnika Tomaža Ročnika, in čeprav velenjski svetniki o tem veliko razpravljajo, se potem vselej uklonijo in glasujejo kot jatica zlatih ribic. V Celju so ribice le bolj navajene enotnosti in podložnosti. Že vedo, da je molk zlato. Naj plavajo v miru.