Tiskane izdaje
Nerad se vedno znova lotevam celjskih knezov, pa drugače ne gre. Že si mislim, da jih bo kakšna neumnost preskočila, pa se jim takoj nova prilepi na obraz kot nekakšna maksi palačinka.
Prav maksi palačinke so najnovejša domislica Knežjega mesta Celja. Tam na začetku Ljubljanske ceste, nasproti Narodnega doma, od koder mestni župan z dveh od treh oken lahko iz svoje pisarne zre na menda prelepo mesto, imamo tlačani zdaj tole: reklamni pano s hišico za avtomat za plačilo parkirnine, roza in bel kiosk s turško strehico za prodajo sladoleda, rdeče belo trafiko z reklamo za angleške cigarete v kiosku, novo montažno prodajalno maksi palačink v celjskih modro rumenih barvah, prodajalno kebaba v rdeče belem kiosku in zraven pokrit plastični vrt za stoječe zaužitje kebaba ter neopazno spominsko ploščo Alme Karlin na ostanku njene domače hiše, ki jo je proti koncu druge svetovne vojne zadela bomba iz zavezniškega letala. Samo bureka ni.
Medtem, ko modro županstvo končuje prenovo večjega dela starega mestnega jedra in se pripravlja na sprejem igralcev, novinarjev in obiskovalcev evropskega košarkarskega prvenstva, je v starem mestnem jedru dovolilo postaviti še eno urbano navlako. Palačinko velikanko.
Tlačani radi ližemo sladoled, grizljamo palačinke in meljemo kebabe. Tudi dijaki, ki bodo septembra iz Savinjske doline in s Kozjanskega prišli v mesto, bodo veseli nasitne hrane. Ne zavzemamo se za bolj zdravo prehrano. Nak, zanjo nimamo denarja. Se pa sprašujemo, zakaj kričeči plastični kioski na lokaciji, s katere bi morali že zdavnaj vse odstraniti, ne zmotijo župana, ko vrže koga iz pisarne, pripali cigaret in se otožno ozre dol na kioske.
Nam se tisto postrojenje ob vhodu v mesto, kjer se popotniku pogled odpre na Trg Celjskih knezov z znamenitimi celjskimi biseri, ne zdi prav nič lično in mestu v ponos. No, tudi trg z biseri so sicer že uspeli nastlati s šotorskimi tendami nad bifejem in s spomenikom biciklistu, za katerega pravijo, da je fotograf Josip Pelikan.
Tudi na drugi strani mesta, kjer so ravno dokončali ureditev Krekovega trga s talno fontano, je podoben spomenik, menda Almi Karlin. Sprva je bila s kovčkom v roki obrnjena proti železniški postaji, pa se je nekdo spomnil, da svetovna popotnica ne sme simbolizirati odhoda iz mesta. Obrnili so jo in privili v tla tako, kakor da jo s postaje maha v mesto na kebab in palačinke.
Kaj nam bodo novi mestni tlakovci in kaže, da je mesto zato tlačanom takoj postalo bolj všeč, kaj nam bo nova urbana oprema z lepo oblikovanimi svetilkami, klopcami in stojali za kolesa, če pa niti župana ne moti, da mu pod oknom svetijo neonske luči v montažnih kioskih? Kar so knezi v potu evropskega denarja v mestu lepega naredili, so s svojim pomanjkanjem prave mere in okusa tudi zapacali. Manjka nam samo še burek.
