Celjski tlačani in knezi: Na promenadi

Napušč nad oddelkom za družbene dejavnosti so si izbrali za sralnico.

Objavljeno
15. julij 2016 11.38
Parkomat
Brane Piano
Brane Piano
Ne Zalesjani, prebivalci doline rudniških udorin, zlasti v mestu Velenju, ne prebivalci tretje največje tektonske udorine v Sloveniji, torej Celjani, nismo imuni proti nočnim divjanjem s hormoni preplavljene tlačanske mladine in tistega odstotka iz celotne človeške zgodovine znanega dela prebivalstva, ki svojo kreativnost izraža z uničevanjem mrtve prirode – v sodobnih časih zlasti ograj, klopc, svetilk, smetnjakov in kar je podobne komunalne opreme.

Vsaj od starega Rima je tako, le da so si takrat več duška dajali z mlatenjem sužnjev, če že ne od časov Potočke zijalke, le da so tam pred votlino kopičili kupe biološkega odpada ...

Potem se je nadaljevalo. Od uničevanja poljskih žit, da jih ne bi poželi Turki, prek lomljenja industrijskih strojev, da ne bi mezdnim delavcem odžrli dela, do ležanja na cestah, da ne bi dobili avtocest, in nasprotovanja legalizaciji splava, da ne bi jutri morda izumrli. Oh, smo se tega nagledali in naposlušali ...

Tudi demoliranja komunalne opreme in sprejanja kulturnih spomenikov v knežjem Celju, ki je po zaslugi aktualnega muzikala Veronika Deseniška zdaj razglašeno za mesto ljubezni, nikoli ni konec. Kakor se tudi na šaleškem koncu regije ne bo nikoli končalo trganje smetnjakov za pasje iztrebke s stebričkov ali brcanje v pleksi ograjo novega mostu preko Pake na velenjski Promenadi.

Tu ne moremo nič. Si pa o čem drugem na naših promenadah mislimo svoje. Na primer o naslednjem.

Za vogalom stoji parkomat. Gre za vogal stavbe med Trgom celjskih knezov in Prešernovo ulico. V bližini voznik z avstrijskimi registracijami parkira, izstopi, se razgleda za parkomatom in preči ulico do njega. Pa se ustavi na pločniku in pogleduje po tleh. Pred parkomatom je dober meter v širino vse belo in rjavo pisano – posrano je od mestnih golobov. Vogalni napušč nad občinskim oddelkom za družbene dejavnosti so si izbrali za sralnico. Avstrijec izvleče denarnico in pobrska za drobižem, previdno prestopi golobje stranišče in vrže denar v parkomat, počaka na listič in ritensko spet prestopi celjsko turistično nečednost.

Golobi kot golobi. Ptiči pač niso dolžni vedeti, kje se kaj spodobi in kako pomembni so za dohodke občine turisti. Pravimo pa tole.

Mimo tistega vogala vsak dan od svoje županske do odvetniške pisarne hodi župan. Mimo parkomata dopoldne na malico kopitljajo skoraj mestne in upravne uslužbenke. Parkomat pasirajo inšpektorji, nadzorniki in mestni redarji, da nam pišejo lističe s kaznimi. Drugo jih vse skupaj očitno en drek briga.

Stari so rekli, kadar je koga punca na grd način pustila, da se ga je odkrižala kakor posranega goloba. Lepo prosimo, da bi vsaj župan, ki med nami tlačani velja ne samo za prvega, temveč tudi najpametnejšega Celjana, nehal visoko nos nositi in samo po zraku gledati. Naj vsaj pri parkomatu skloni glavo, pogleda v tla in vidi, v čem smo.