Celjski tlačani in knezi: Nesrečno mesto

Spomladi mi letos ob občinskem prazniku prvič niso domov poslali občasnika Mestni časopis Celja, ki ga izdaja knežja občina in v njem objavlja priložnostne nagovore prvega kneza. Mogoče mislijo, da sem ga že prečital, pa so mi ga odtegnili. Časopis, ne župana.

Obstaja množica tlačanov, ki redno in podrobno prebiramo občinska glasila in knjižice z napovedmi kulturnih in prazničnih dogodkov. Ta mesec, recimo, nas zanima, kam bo zanimivo iti, in, pošteno priznam, tu in tam tudi izbrskamo kaj na nivoju in brez nevarnosti, da bodo okoli nas skakale gospe z namerno razmazano šminko na ustnicah in vzdihovale, kako noro pravljično se imamo.

Moram pa priznati, da programe tako pikolovsko listamo še zaradi nečesa drugega. Iz njih lahko zelo precizno izbrskamo, ob katerem dnevu in uri se na kakšni lokaciji v mestu nikakor ne smemo znajti, da ne bi postali žrtve pravljičnih vil, plesa v opankah ali verske procesije. No, komur paše, je tako ali tako zraven, tudi takšni znamo biti tlačani ...

Če so mi letos že vzeli brezplačni časopis z navodili za ljubezen do Celja in njegovih knezov, pa se mi je uspelo dokopati do brošure občinskega zavoda za kulturne prireditve in turizem Celeia s programom decembrskega dogajanja z naslovom Pravljično Celje 2016. Natisnjena v nakladi tri tisoč izvodov ni za vsa gospodinjstva, zato si jo poskusite nekako priboriti. Svojega izvoda ne dam.

Seveda sem se najprej lotil branja županovega uvodnega nagovora in lepih besed, kakor se za zadnji mesec v letu spodobi. Iskreno priznam, všeč mi je bil – uvodnik. Sprva. Sploh tisti del z željami po strpnosti do drugačnih in ubogih pa o tem, naj namesto prepirov izberemo kompromis, tudi, da naj se po napornem delavniku sprehodimo po okrašenih mestnih ulicah, da bi »v zavetju družine znova občutili« ljubezen in veselje. Pa sem bral naprej. Ej, kakšne sreče sem – vedno nabašem na kaj, za kar bi bilo bolje, da mi ne bi dajali pod nos. Tole je letos napisal Bojan Šrot: »Da denar ne osreči, vedo tisti, ki ga imajo dovolj.«

Kaj to pomeni? Ali naj o onih razmišljamo, ki so jih zaradi pohlepa zaprli, o drugih, ki bodo bogati umrli, o tistih, ki potico jejo namesto kruha, ali o vseh, ki jih knežja občina na prsih doji? Ali pa to pomeni, da ni srečen, kdor ima denarja dovolj, za srečo ga namreč mora imeti več kot dovolj? Upam, da ni nič od tega, pa se obenem tega bojim. A za slovo od starega leta nam župan sporoča: »Srečo bomo našli v drobnih stvareh, v topli in povezani družini in ob ljudeh, ki jih imamo radi.«

Takšna je. Kaže, česar sami nočemo spoznati, da se nam v Celju še dolgo ne obeta kakšna bogatija, kaj šele boljše življenje. Samo naporen delavnik, lučke v mestu ob praznikih, potem pa hitro spat. Nič pravljice. Če si ne bomo sami pomagali, če se ne bomo razumeli, če ne bomo z malim zadovoljni, velikega nismo vredni in nam ni pomoči. Knezi nas ne bodo naredili bogatih in srečnih, kar sprijaznimo se s tem. To je napisal, čeprav ni hotel.