Celjski tlačani in knezi: Nevidni ljudje

O velikih vprašanjih reševanja nacionalnega gospodarstva naj se knezi pogovarjajo v Ljubljani, lahko tudi v Parizu. Me briga ... Kaj si o njihovih romanjih v svetišča malikovanja evropske ideje ter o koalicijskih in opozicijskih zaklinjanjih proti korupciji mislimo tlačani, smo že večkrat povedali. Na kratko le spomnimo, da več ne verjamemo nikomur. Ne komisarjem, ne špekulantskim bonitetnim agencijam, ne domačim politikom.

Tudi ne bomo razgaljali novih klientelističnih lopovščin, ki se jih zaradi koristi za znance in prijatelje gredo lokalni knezi. Naj se sami zadušijo s svojim besedičenjem o občinskih napredkih in skrbi za otroke ... Za svoje, ja ...

Ne, danes bomo pisali o nevidnih ljudeh, med katerimi živimo in v katere se lahko sleherni dan tudi sami spremenimo.

Tja, kamor vsak teden zahajam že dve desetletji in kjer smo z istomišljeniki pomagali preživeti mnogim revnim družinam ter desetinam nadarjenih mladih omogočili študij, tja smo ta teden dobili še eno prošnjo na pomoč. Piše nam mati štirih otrok in soproga, ki z borno moževo plačo kakor ve in zna plačuje vse račune, otroke oblači in jih pošilja v šole, jim kuha makarone in krompir. Ne zato, ker bi morda želela pomagati domovini, ki jo v teh časih prepušča samo sebi, ampak zato, ker je tako prav. Vzgaja štiri delovne in poštene otroke. Pogosto gredo spat lačni, najstarejši prihodnje leto ne bo mogel na maturantski izlet. Nevidna družina, neviden gimnazijec.

Direktor ene izmed celjskih firm je ta teden stopil pred novinarje, da bi spregovoril o letošnjem poslovanju, pa je začel čisto drugače. »Najtežje mi je v službi zjutraj. Takrat me na mizi čaka tudi po več deset prošenj ljudi, ki zaradi stiske ne morejo plačati računa za ogrevanje,« je povedal. Nevidni ljudje.

Petsto tlačanov je samo v Celju vsak mesec upravičenih do brezplačnega toplega obroka, ki jim ga plačuje občina. Toda ko so pred tednom dni hoteli njihovo razdeljevalnico kosil preseliti, sem se lahko na lastne oči prepričal, v kakšnem zanikrnem okolju jim tisto miloščino za želodce delijo. Vse je staro, dotrajano, v urbano degradiranem okolju. Knezi bi morali poskrbeti, da če so se ljudje že znašli na socialnem robu, naj jih za boga milega vsaj hranijo ne po zasilnih menzah, ki ubožnim še bolj znižuje že tako načeto samopodobo. A morda, tudi če se tega vzgiba ne zavedajo, knezi želijo prav to: namreč, da morajo nevidni tudi ostati nevidni.

Tlačani zahtevamo socialno državo, solidarnost. Knezi so naši uslužbenci in delovati morajo v naše dobro. Namesto priboljškov za svoje privržence naj poskrbijo za osnovno tlačana vredno življenje. Če tega ne uvidijo, naj odidejo. Če tega nočejo, jih bomo nagnali. Če tega ne bomo naredili, nas ne bodo opazili in nekega jutra se bomo vsi zbudili nevidni.