Celjski tlačani in knezi: Plastična operacija

Lahko ste navdušeni nad mestnimi župani, ki v volilnem letu končujejo obsežne investicije tlakovanja, barvanja in zasajanja. S tem le dokazujete, da nimate okusa. To ste že dokazali tudi s citronsko rumenimi, bordo rdečimi in solatno zelenimi fasadami svojih hiš in z novogradnjami z velbanimi okni.

Ampak hiše so vaše, stroški za optično nasilje nad sosedi tudi, morda vam sosed uslugo vrne z očesom za oko, pa spregledate ...

Toda neokusnosti in neprimernosti po slovenskih mestih nastajajo iz davkov, ki jih plačujemo vsi, ne samo vi, ki trpite za pomanjkanjem estetskega čuta in sonaravnega v urbanih okoljih tudi tam, kjer gre le za izbiro med sprejemljivim in nezaželenim, med lepim in grdim.

Tiste mehiške palme, ki so jih po dveh letih zdravljenja v Kopru le začeli zamenjevati z avtohtonim črničevjem, so pač nerazumen in na propad obsojen projekt vase zagledanega župana. Samovšečnost pa ni samo funkcionarska bolezen. Za njo že po narodovem značaju bolehajo tudi domače stroke. Tako pri različnih arhitekturnih rešitvah, recimo v Mariboru in Ljubljani, kjer še premorejo mestne arhitekte, vsak poseg v prostor sproži polemike. Ne toliko med meščani in oblastmi kot med vzajemno zavistnimi arhitekti.

Bedarijo, ko na pozimi zamrznjeni severnojadranski obali lokalni veljak naroči sajenje mehiških palm, imenujemo samopašnost. Odločitev, da urbanisti starodavno Celje pred poplavami zavarujejo z meter visokim betonskim zidom na nabrežju Savinje, označimo za hudourniško maloumje. Prepire ljubljanskih arhitektov si razlagamo z notorično zavistnostjo. V Celju se že nekaj časa pojavlja še en trend – plastični vsadki v okolje.

Najprej smo opazili plastične palme, ki vabijo k posedanju v bifeju bencinskega servisa ob Mariborski cesti v Celju. Dobro, smo rekli, če naftna družba najemniku dovoli tisto plastično lepoto in če občina ne premore odloka, da bi jih prepovedala, pač ne bomo tam kofetkali. Potem so se na otočkih v bližnjem križišču Mariborske in Kidričeve ceste kot okras pojavile sedimentne skale, ki jih je človek z zvezami pri urejanju zelenic uvozil od nekod, kjer nikoli ni bilo Panonskega morja. Kamenje vsaj ni plastično, smo si rekli.

Ampak potem so si s plastiko vsem tlačanom menda v veselje začeli dajati duška v občinskih logih. Če že imajo denar zanjo, bi vsaj tlačankam in tlačanom kakšen organ povečali. Toda ne. Začeli so jo razgrinjati. Najprej so za prireditev Zeleno Celje obnovljeni Krekov trg pregrnili s plastično travo. Norca so brili iz sebe in nas, ampak so jo vsaj kmalu odstranili. Zdaj pa so zeleno plastiko pogrnili čez travo na zelenici in otroškem igrišču pred bifejem Miško Knjižko Osrednje knjižnice Celje. Plastični urbanistični vsadek je tisto, ne pa deklarirana zelena mestna politika. Le kdo je knjižnici to dovolil – če so sploh koga vprašali?