Tiskane izdaje
V sredo zvečer smo bili novinarji 160 metrov pod zemljo v Muzeju premogovništva Slovenije in velenjski župan Bojan Kontič je dejal, da nam je hvaležen za vsako omembo letos najlepšega mesta v Sloveniji, novinarske kritike pa jemlje za spodbudo občini, da se poboljša. Prihodnji teden bo novoletni sprejem celjskega župana Bojana Šrota za gospodarstvenike in javne osebnosti. Upamo, da nam ne bo treba med slavnostnim govorom spet poslušati pritožb zaradi nekakšnih Dupleških novic in skrivnostnega pisuna, ki ne prepozna blagodati življenja v letos tretjem najlepšem mestu v državi.
Spoznanje je prišlo nenadoma! Velenje leži na nadmorski višini 396 metrov, Celje pa na 238 metrih. V Velenju se je torej treba spustiti 160 metrov v podzemlje, da človek pride na nivo Celja.
Zato se sprašujemo: je bolje biti v Celju tlačan ali v Velenju knap? Pa tudi: kaj je prav, da mesto bolnišnici Topolšica kupi pet novih postelj ali da mesto zdravstvenemu domu v Celju poskuša pobrati prihranke z bančnega depozita? Ah, te tuzemeljske dileme.
Podzemlje, torej underground, pa je oni dan tudi v knežjem mestu skočilo na površje. Zakopano je bilo v spominih obiskovalcev že desetletje zaprtega mladinskega kluba, imenovanega Kl(j)ub. Celjski zgodovinski arhiv in AQ galerija sta v le nekaj mesecih zbrala ogromno fotografij, plakatov in pričevanj o klubu, ki je v mestu deloval od 1965 do 2005. Tam se ni zbirala le mladina, ampak vsi, ki so sodili v krog celjske underground scene s pripadniki mestne alternative 70. let na čelu, o kateri so že spisane študije, uvršča pa se v vzporeden kulturni fenomen iz časov ljubljanske skupine Oho.
Če smo že pri podzemlju in podtalnem delovanju, naj stvari prestavimo v sedanjost. V Velenju je na nižini Celja le še muzej. V Celju pa je na nadmorski višini železniške postaje v AQ galeriji razstava Na okopih o nekdanjem podtalju. V neposredni soseščini galerije v celjski umetniški četrti v svojih luknjah vztrajajo le ubožni tlačanski umetniki, ki še za vlak iz mesta nimajo. A tudi v Šaleški dolini so še večje jame, iz katerih bi nekateri radi izgnali knape.
Spodbudnega se tudi kaj najde. Da ne bomo delali krivice ljubemu Celju: z dokumentiranjem podtalne celjske kulturne preteklosti se vztrajno oblikuje spomenik, ki ga bo nekoč mogoče postaviti ob bok rimskim in knežjim ostalinam. Tretje najlepše mesto naj svoje razvojne priložnosti išče tudi v tej dediščini. Prvo najlepše mesto pa naj se le bori za svoj knapovski ponos, a nič mu ne bo škodilo, če se kdaj spomni, da so se vsi zaslužni zaleščanski predniki nekoč vozili na šolanje v Celje.
Čas bi bil, da Velenje svojo mlado kulturno ustvarjalnost in Celje svojo iz underground tradicije izhajajočo umetnost izravnata. Drugače bodo ostali le muzeji in galerije pa kakšna pešpot. Pravkar se Velenje in Celje – končno skupaj – prijavljata za nadaljnje urejanje sprehajalnih poti okoli svojih jezer. Ne obupati! Počasi se daleč pride. Če med potjo ne gremo pod zemljo.
