Celjski tlačani in knezi: Šaleški otrobi

Ironija ne bi mogla biti večja. Zaradi Šaleške doline, kjer se je pred skoraj tremi desetletji rodilo slovensko ekološko gibanje, iz katerih so kasneje izšli zdaj že skoraj pozabljeni Zeleni Slovenije, spet zvonijo zvonovi. Zdaj ne gre za zrak, zdaj gre za denar.

Na Titovem trgu v Velenju sta Vane Gošnik in Peter Rezman s somišljeniki iz Šaleškega ekološkega gibanja pred desetletji organizirala množični protest proti načrtom o odlagališču jedrskih odpadkov v podzemlju velenjskega rudnika, kasneje še več drugih shodov za čistejši zrak, saj je žveplo iz termoelektrarne kisalo šaleško kmetijsko zemljo in kmetje z Zavodenj so na trg pripeljali ožgane smreke in bore. Dolina se je dotlej že pogreznila, vasi so izselili, ljudi razselili.

Dandanes tudi po zaslugi borcev za okolje v Šaleški dolini termoelektrarna v zrak izpušča tisočkrat manj žvepla, a štirje kvadratni kilometri doline so zaliti z jezeri nad rudniškimi ugrezninami in zemlja bo potrebovala več desetletij, da si opomore. Drugačni borci za zrak pa so se potem, ko v dolini več ni bilo potrebe po dovažanju ožganih dreves, zbudili v Ljubljani. Od tam nad dolino pošiljajo očitke o nepotrebnosti elektrike iz doline, ki Sloveniji zagotavlja več kot tretjino vse. Pritožujejo se nad cenejšim ogrevanjem s šaleškim lignitom gnane odvečne toplote iz hladilnikov elektrarne, sami pa se dražje grejejo z dragim indonezijskim premogom.

V Ljubljani so se rodila tudi podtikanja o večnem šaleškem lobiju, ki dolini venomer zagotavlja nekakšne ugodnosti in priboljške. Resnica je drugačna. Samo v Krškem je v zadnjih šestih letih občina zaradi delovanja nuklearne elektrarne dobila 56 milijonov evrov, občina Velenje pa je zaradi obratovanja premogovnika in termoelektrarne le nekaj manj kot pet milijonov evrov. Za nuklearko po zakonu, za Šaleško dolino po koncesijah in dodatnih sporazumih med občino in energetskima gigantoma.

Prav to, da naj bi v primeru Velenja šlo za neupravičena plačila in pomoč, so ugotavljale nedavne revizije, ki jih je v Ljubljani naročal zdaj že nekdanji direktor prvega nacionalnega energetskega stebra. Seveda je dal revidirati le tiste pogodbe in sporazume z lokalnimi skupnostmi Šaleške doline, pod katerimi ni bilo njegovega podpisa.

Mediji so domnevno neupravičeno pomoč malce privoščljivo pograbili z obema rokama, spet so pisali o šaleškem lobiju, izsiljeni postavitvi šestega bloka termoelektrarne, njegovi ceni ter o nedvomni korupciji in okoriščanju z gradnjo, za kar sicer v vseh teh letih ni bil še nihče obsojen, še več, niti soditi še niso nikomur začeli ...

Medtem je slovenska civilna družba, ki se ukvarja z varovanjem okolja, skoraj v celoti poginila, le tu in tam se še oglasi, pa še to mnogokrat z napačnimi vprašanji. Danes gre vsem in predvsem samo še za denar, ne več za okolje. Šaleški dolini, ki je v ugrezninskih jezerih začela jadrati in si na bregovih urejati vrtičke, so potem, ko so uvideli, da so se prenaglili, začeli očitati, zakaj ni zakona o stalni odškodnini zahtevala že prej. Resnica je to, da ga je zahtevala večkrat, a čeprav je bil domnevni šaleški lobi v vladi, ga ni dobil. Možno je dvoje. Da je šaleški lobi popolnoma nesposoben ali pa ga ni.