Tiskane izdaje
Morda je to obet razvojnega napredka Celja in bo privatni sektor znal bolje obrniti vsak podarjeni občinski vinar, kakor ga je obračala neslavno propadla celjska razvojna agencija, ki so jo regijski graščaki tako dolgo, izdatno in zvesto podpirali, da je imel direktor dovolj časa malo denarja poslati v južne države, malo ga v črne hiše na Stari Cinkarni vložiti, večji del pa zapraviti.
A ko že omenjamo Cinkarno, nismo nič dobre volje ob novici, da je Slaba banka, ki jo šaljivci imenujejo tudi Družba za upravljanje terjatev bank, v Celju postala solastnica Cinkarne. Lani smo prav dobro videli, kakšna lastnica je Slaba banka, ko je na podoben način kakor zdaj v Cinkarno prišla v Aero, potem pa ni nič hotela slišati o prodani proizvodnji, tradiciji, znanih kupcih in delovnih mestih. Zdaj mora pa stečajna upraviteljica Alenka Gril prodajati Aerova prazna skladišča in samolepilne listke, pa s selotejpom, ki ji je še ostal, ne more zlepiti začetka s koncem nobene dražbe.
No, v Cinkarno je Slaba banka prišla s tistimi 15 ali kaj odstotka delnicami Cinkarne, ki jih je pobrala iz stečaja mariborskega Zvona ena. V Cinkarni je ne bo nihče prosjačil za dokapitalizacije in posojila, saj imajo direktor Tomaž Benčina dovolj tovrstnih zalog, dolžan pa ni nikomur nič. Še Banki Celje ne! Tako imamo v Celju spet Slabo banko, če so nam že slabo Banko Celje vzeli in jo združili z Abanko!
V Cinkarni so lani naredili veselico, ko so slišali, da je konzorcij večinskih prodajalcev zaradi negotovih okoljskih vprašanj odstopil od njene prodaje. Ampak tole s Slabo banko v Cinkarni se pa ne bo dobro končalo. Večina lastnikov Cinkarne je še iz časov, ko so (para)državni skladi in državne banke zasegali delnice Cinkarne in jih prav malo briga, kakšna okoljska bremena ležijo na plečih tlačanov ali kako več zaslužiti s titatovim dvokisom, saj niso potomci kovačev, temveč kvečjemu pekov. Takšnih brez moke. Tako imamo zdaj v Celju tovarno s kakšnimi tisoč delavci, ki vztrajno tolče dobičke, njen lastnik pa so slabe ali že prodane državne banke ter državni holdingi in zavarovalnica, ki znajo denarce sicer šteti, delati pa ne.
Ko potegnemo črto, seštejemo ena in ena, ugotovimo, da so v Cinkarni ob Slabi banki tudi drugi, ki hočejo le deliti dobičke, Celjsko kotlino naj pa država okoljsko sanira ali naj nas hudič vzame. Zato so zadnji gospodarski dogodki, če prištejemo občinsko pomoč gospodarstvu in odštejemo lov na profit, novica za zapiti se. Ne za ploskati.
