Celjski tlačani in knezi: Stavileda

Kdor je znal brati, se je obrnil in ostal na Štajerskem.

Objavljeno
07. marec 2016 09.33
Brane Piano
Brane Piano

Prejšnji teden so celjski svetniki potrdili razglasitev zaslužnega zdravnika slovenskih športnikov in posebej celjskih rokometašev dr. Rudija Čajavca za novega častnega meščana Celja. Ni bilo dvoma. Celjani znamo prepoznati sposobne in prizadevne ljudi in jim tudi izkazati čast, ki jim gre, pri tem pa jih ne sprašujemo po poreklu in prednikih.


Nenazadnje, če je častni meščan (tudi) zaradi ustanovitve prve slovenske gimnazije v povojnem Beogradu lahko postal tisti moj zdaj že pokojni prastric, zakaj bi se tudi mi ne poklonili nekomu, ki po tolikih letih bivanja med nami še vedno najraje govori po svoje?


Vem, doktor medicine dela in športa, ki se ga je med tlačani prijel vzdevek Stavileda, bo na tole rekel, da naj se malo ohladimo.


Ampak ne pišem o tem zato, da bi se tudi sam prilizoval našemu zdravniku, saj mu bodo aprila na občinski proslavi v našem imenu povedali, za kaj vse smo mu hvaležni. Ne, želim opozoriti na nekaj povsem drugega.
Ko so v mesto, ki je šele kasneje postalo tlačansko, takrat pa se je še imenovalo Celeia, pred skoraj dva tisoč leti prihajali trgovci iz vzhodnih dežel in se tukaj naseljevali, se ni nihče pritoževal. Med njimi so bili tudi Asirci, ki sicer niso neposredni predniki Sircev, so pa njihovi bližnji sosedje.


Potem je rimski imperij propadel, germanske horde so divjale skozi te kraje in prebivalci so začeli postavljati zidove okoli mest. Ilirsko in keltsko prebivalstvo se je zmanjševalo in prišli so Slovani. Zanje nekateri zgodovinarji trdijo, da so tako ali tako že bili tukaj, še preden so prispeli. Kakorkoli, legenda pravi, da so Stari Slovani na Trojanah zagledali napis, da je naprej Kranjska dežela in kdor je znal brati, se je obrnil in ostal na Štajerskem.


Danes, ko imamo avtocesto, se naša pamet ne meri po pokrajinah, temveč s povprečjem vseh Slovencev. To sem spet spoznal ta teden.

V Celje so prispeli trije predsedniki političnih strank in so v nabito polni dvorani Celjskega doma, ki se je nekoč imenoval Nemška hiša, razlagali, da prebežniki ogrožajo slovensko bit, da v Skandinaviji množično posiljujejo, da imajo denar in da ne bo dobro, ko bosta trčili naša in njihova kultura.

Tudi, če do tega pride, nam ne more škoditi bolj, kot si že zdaj sami. Saj smo že zdaj dovolj nori, da moramo tudi na več kot pol stoletja stare nacionalne rane še vedno polagati led.

Ko smo v Celjskem domu v ponedeljek čakali na svarilne nagovore političnih veljakov, kaj vse nam bodo prebežniki storili, sta se ob meni pomenkovala dva junaka, ki se bojita drugačnih. Sta rekla, da Štajerci zato ne premoremo državljanske zavesti, ker smo bili že pred drugo svetovno vojno komunisti. Pa še, da če je samo vsak desettisoči prebežnik podtaknjeni terorist, potem nas bo konec.

Še bolj nas ogroža, če se na milijon Slovencev najde politik, ki ljudi straši z drugačnimi ljudmi. Naj mu Stavileda da led na glavo!