Celjski tlačani in knezi: Umreti žejen

Aktiviste na družbenih omrežjih še vedno preokupira skrb za vodo. Ko pridemo v situacijo, da moramo zahtevati vpis pravice do vode (dopustnike naj opomnim, da ne gre za dostop do plaže) med ustavne pravice, potem je dokončno jasno, da politikom niti malo več ne zaupamo.

Razložimo še drugače. Od starega Rima velja, da mora oblast tlačanom, kakor se je pol tisočletja kasneje skupno poimenovalo sužnje in svobodne ljudi, dajati kruha in iger. To počne oblast še danes in tukaj, morda s pomočjo trgovcev in komercialnih ter nacionalne televizije, vendar o vodi nismo več prepričani, ali jo bodo vključili v podkupovanje za svojo ponovno izvolitev. Pivo morda že, za vodo ni gotovo ...

Še dlje od pravice do vode je očitno pravica do kolikor toliko poceni pogreba, takšnega, ki ne bo sorodstva, morda razposajenega zaradi dediščine, pahnil v žalost s stroški pogreba.

Kakor smo na tem mestu včasih gorki do kakšne občine in še posebej do njihovega števila, kar je po eni strani vzrok za opazen razcvet komunalne ureditve slovenskih vasi, po drugi pa nam povzroča velike stroške, tako smo v teh dneh ponosni na obe združenji občin, torej na Skupnost slovenskih občin in na Združenje slovenskih občin. Nič ne bomo rekli o neposrečenih kraticah, torej o sosu in zosu, pač pa bomo poudarili, da sta prav Sos in Zos tako opozarjala državni svet, da je ta sprejel veto na novi zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti.

Po novem zakonu, ki je v državnem zboru dobil dovolj podpore, bi morale lokalne skupnosti še vedno zagotavljati obvezno 24-urno dežurno gospodarsko javno službo za pogrebne dejavnosti, sicer in v delovnem času pa bi bila ta prepuščena trgu.

Saj napol legalno tako že ponekod je. V 97 občinah imajo to urejeno zakonito, v 87 občinah malo mešano, v 30 pa je pogrebna dejavnost že danes prepuščena trgu in je torej nezakonita. Tam, kjer jo izvajajo javna podjetja, so storitve tudi precej cenejše, saj jim morajo cene potrjevati občine.

Povedati želimo, da cena za smrt, ki ji nihče ne more uiti, ne more biti prepuščena zakonom ponudbe in povpraševanja. Naslednji korak je lahko samo še privatizacija komunalnih pokopališč, zatem pa legalizacija nošenja orožja, da bi zasebni pogrebniki dobivali več strank. Če je torej vprašanje, umreti prej ali kasneje, se bomo, če bo zakonodajalec ponovno pretresel predlog zakona in ne bo prisluhnil razlogom državnega sveta in slovenskih občin proti privatizaciji posmrtnih poslov, morali začeti spraševati tudi, koliko bo naše sorodnike naša smrt stala in kje bodo vzeli denar.

Ampak oblasti ne kaže zaupati, da bo ravnala po pameti. Zato bo tudi pravico do vode treba dati v ustavo. Vsaj žejni ne bomo umirali.