Celjski tlačani in knezi: Uporabno računstvo

Je že prav, da se Stepišnik vrne med poslance, še bolje bi bilo, če bi se med orodjarje.

Objavljeno
22. november 2013 10.14
bpi*emo orodjarna
Brane Piano, Celje
Brane Piano, Celje
Tlačani smo na Celjskem, kjer je eden nacionalnih epicentrov upora elit proti davku na nepremičnine, te dni malce računali in izračunali, da bi ponekod za svoja stanovanjca plačali manj davka na nepremičnine kot zdaj plačujemo občinskega nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč in davka na premoženje. Naj torej vsem zavzetim nasprotnikom nerojeni davek obleži na dušah.

Zato se tlačani lahko le strinjamo z včeraj v Delu objavljeno trditvijo profesorja Tomaža Zwitterja, da računstvo pride prav v vsakdanjem življenju. Mi smo izračunali, da bo davek na nepremičnine obdavčil predvsem premožne. Odhajajoči minister in rojak iz Šmiklavža pri Ljubečni Stanko Stepišnik pa je izračunal, da se mu ne izplača ostati minister.

Ne bomo mu zamerili, da si zapise o sebi in Emu Orodjarni razlaga z nekakšnimi naročili novinarjem, o čem naj pišejo. Stepišniku namreč zaradi tega, ker je lastnik Ema Orodjarne, ki je uspešna in se poteguje za državne in evropske subvencije, res ne bi bilo treba odstopiti. Tudi mu ne bomo šteli v slabo, da lastništvo zanika z razlagami, da je le eden izmed 15 lastnikov Corde-orodjarne, ki je lastnica Ema Orodjarne. Dejstva pravijo, da je s petimi odstotki Corde največji posamični lastnik, obenem pa ima Corda 88-odstotni lastni delež, torej o vsem na skupščini odloča uprava, uprava pa je Stepišnikova hči Maja. Toliko, da bo zadoščeno resnici.

Ampak etična merila, o kakršnih zdaj govori Stepišnikova šefica Alenka Bratušek, bi morali uporabiti že prej in potem Stepišnik sploh ne bi smel postati minister. Poglejmo, zakaj.

Vrniti se moramo v leto 2006, ko je Emo Orodjarna s še nekaj partnerji dokapitalizirala Regionalno razvojno agencijo Celje (RRAC), ki je bila do takrat v izključni javni lasti. Stepišnik in drugi zasebniki so sedli v nadzorni svet in prek RRAC dobili deleže v hčerinskih družbah RRAC. Držali so štango Borisu Klančniku, direktorju RRAC in vsemogočih podrejenih družb v Sloveniji, na Hrvaškem in še kje, za regijski razvoj se jim je žvižgalo. Raje so v prijetni družbi po Jadranu pluli z jadrnicami v lasti hčerinskih družb RRAC. Seveda so se kmalu začele težave.

Župani Savinjske regije so RRAC odvzeli pooblastila nosilke razvoja, vlada je dvignila roke od financiranja regijskega tehnološkega mesta Tehnopolis, nadzorniki RRAC pa so še januarja 2012 ugotavljali, da niso videli letnih poročil RRAC za leti 2008 in 2009. Stepišnik je iz nadzornega sveta RRAC pobegnil šele marca 2012.

Letos je šel v stečaj Tehnopolis, hčerinska družba RRAC, banke so RRAC in Tehnopolisu zasegle z razvojnim denarjem zgrajene stavbe, zamrla sta oba podjetniška inkubatorja pod okriljem RRAC, Klančnika pa sprašujejo, koliko razvojnega denarja je poslal na Kosovo.

Je že prav, da se Stepišnik vrne med poslance, še bolje bi bilo, če bi se kar med svoje orodjarje. Tlačani nanj namreč več ne računamo.