Tiskane izdaje
Najprej se je na oder z brhko Andrejo Petrovič pod roko povzpel Ciril Zlobec. Ni si mogel kaj, da se ne bi na glas vprašal: »Je spremstvo opora starcu ali podpora pesniku?«
Prebral je tri novejše pesmi - da še čaka tudi na objavo posthumne zbirke, ki bi jo rad prebiral tudi v knjižni obliki, je mimogrede povedal - in poznavalci domačega pesništva so se lahko le vprašali, kako zmore Zlobec še vedno pisati vrhunske osebnoizpovedne pesmi.
Pozneje je na oder stopil Andrej Brvar in se pritožil, ker opore ali podpore ni imel tudi on. Letošnji prejemnik Zlatnika poezije za življenjsko delo Niko Grafenauer se ni več oziral na prikrajšanje. Je pa, kar je treba omeniti zaradi naše teme, Jožetu Volfandu lepo povedal, da na vprašanje, kaj je poezija, pač ne more na kratko odgovoriti in je začel razlagati na dolgo.
Tudi tlačani se včasih vprašamo, kaj je poezija. To gotovo ni tisto, kar o tisti politični stranki piše na tistem zidu v Ozki ulici. Če že ne ločimo med Zlobčevim in Grafenauerjevim ustvarjalnim procesom - prvemu se pesem rodi v glavi in tam izpili, preden jo zapiše, drugi sede s peresom pred bel papir in se poigrava - in ji znamo v najboljšem primeru zgolj prisluhniti, si lahko pomagamo drugače.
Pesmi so nekaj, kar piše vsaj eden izmed dva tisoč Slovencev. V zadnjem letu dni je pri nas kljub težkim časom za založnike, zmanjšanju podpor in počasnosti podpornih ustanov uradno izšlo več sto pesniških zbirk; 250 jih je prispelo samo na razpis za Veronikino nagrado. Koliko zbirk ni bilo prijavljenih, koliko jih je obležalo pri založnikih ali doma v predalih, ne ve nihče.
Morda pesnikov res ni več kot kadilcev, alkoholikov, jih je pa skoraj toliko kot njihovih bralcev. Pa ne, da bi bilo bralcev premalo, čeprav Grafenauer pravi, da po obveznem čtivu v šoli le malo ljudi še kdaj seže po poeziji.
Karlo Hmeljak, dobitnik letošnje Veronikine nagrade, si tudi zaradi svoje mladosti in športne jadralske postave v Narodnem domu ni dovolil pripomb na postavno spremstvo; bi lahko bilo napak razumljeno. Na oder je z zbirko Krčrk v rokah poskočno prišel sam.
No, kmalu za tistim smo le prišli bliže razumevanju bistva poezije. Predsednik slovenskih pisateljev Veno Taufer je napovedal kratek nagovor in seveda pregovorno ostal najdaljši. Pa ko je pojasnjeval, da so vse nepodpornike kulture policaji že začopatili, recimo Hildo, Zidarja, Bavčarja in ..., se je ugriznil v jezik in nehal naštevati. V prvi vrsti sedežev je zagledal knežjega župana Bojana Šrota, financerja Veronikine nagrade. To je bila tisti večer najbolj poetična retorična gesta, čista poezija.
