Cerar : Orban, 60.000 : 2.000.000 evrov

Morda ne spada v najbolj aktualne domače športne zadeve, pa vendar; vest, da je Republika Madžarska svoji manjšini v Sloveniji namenila dva milijona evrov za ustanovitev nogometne akademije pod okriljem tukajšnje madžarske skupnosti (manjši del bo šel tudi za odbojkarice), je sovpadala z razkritjem predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdana Gabrovca, da je slovenska država slovenski šport prikrajšala za dva milijona evrov. Pustimo birokratske podrobnosti, po katerih bodo državni uradniki prepričevali, da država krovni slovenski športni organizaciji ničesar ni vzela, kvečjemu dala, in obratno, da OKS trdi, da je ostala brez načrtovanih sredstev. Soodvisnost politike in športa kaže gledati iz širšega konteksta. Tudi takšnega, kot ga je nakazal Viktor Orbán, sicer tako kot njegov slovenski kolega Miro Cerar pravnik, toda po športnih ambicijah sta si povsem različna. Orbán je nogometni navdušenec, Cerar ml. pa ne glede na očetov sloves enega od najuspešnejših slovenskih olimpionikov sploh ne kaže, da bi ga šport, razen ko gre za protokolarno-oglaševalske dogodke, kaj prida zanimal.

Evrsko donacijo iz revnejše države z desetimi milijoni prebivalcev s povprečnim BDP 12.500 evrov (slovenski znaša 21.000 evrov, na državni ravni je razmerje med Madžarsko in Slovenijo 125 milijard evrov : 43 milijard evrov) za športno in predvsem nogometno dejavnost na Lendavskem je kajpak mogoče razumeti tudi v kontekstu aktualne politike, ki pod taktirko domoljubnega (nacionalističnega) in avtoritativnega Orbána vendarle dela za korist Madžarov in Madžarske. Tudi čez njenih meja, kar lahko odpira za Slovence in Slovenijo manj prijetna vprašanja iz bližnje preteklosti. Poteza ali dejanja spretnega populista Orbána so skladna s prebujeno samozavestjo Madžarov, ki jo močno dvigujejo športni uspehi. Madžarska je – podobno kot Poljska – v športnem vzponu in uvrstitev nogometne reprezentance na lansko evropsko prvenstvo ter njene odmevne predstave v Franciji so le še podžgale Orbánovo politiko neprikritega športnega nacionalizma, ki je viden tudi na Slovaškem, kjer živi največja madžarska skupnost zunaj meja. Nogometni uspehi so obudili staro slavo, saj marsikje po svetu Madžarsko še vedno bolje poznajo po znamenitem rodu nogometne »lahke konjenice« in njenih asov Ferenca Puškaša, Nándorja Hidegkutija, Zoltána Cziborja, Sándorja Kocsisa, Józsefa Bozsika ... iz obdobja po drugi svetovni vojni kakor zaradi varnostnih ograj na mejah pred begunci.

Iz slovenskega zornega kota je športno razvita in uspešna Madžarska lahko samo dobrodošla. Za rokometaše je Madžarska že nekaj let obljubljena dežela, občasno je bila tudi za nogometaše in v prihodnosti bi lahko bila še bolj, potem ko se je tako rekoč že postavila sodobna nogometna infrastruktura z močnim in stabilnim finančnim zaledjem. Za Slovenijo ni lepšega, če lahko njeni športniki služijo in zaslužijo v tujini ter se v domovino po koncu kariere vrnejo s polnimi žepi.

Za primerjavo o vrednosti madžarskih dveh milijonih evrov; Slovenskemu atletskemu klubu (SAK) iz Celovca kot največjemu zamejskemu športnemu društvu je Slovenija lani namenila približno 60.000 evrov za pomoč pri sofinaciranju mlajših nogometnih kategorij in infrastrukture.