Česa Pahor ne bi smel (da HRH Danilo ne bi bil jezen)

Reakcije na Türkov poraz v prvem krogu so zame neprijetno presenečenje v enaki meri, kot je Pahorjeva zmaga prijetno.

Objavljeno
16. november 2012 17.46
Posodobljeno
17. november 2012 08.00
Marko Crnkovič, Delo.si
Marko Crnkovič, Delo.si

Toda če dobro razmislim, ne eno ne drugo ni nelogično.

Najbrž sem podobno podcenjeval la force tranquille de Borut Pahor, kot sem podcenjeval v nesramnost konvertirano domišljavost podpornikov Danila Türka.

Modrovanja o krivici, ki se je zgodila Türku, sedejo v več sklopov (kvazi)argumentov: prvič, da je bila kriva nizka volilna udeležba; drugič, da so bila kriva televizijska soočenja; tretjič, da so bili krivi Pahorjevi za nos vódeni volilci; in petnajstič, da je bilo skratka krivo vedno nekaj drugega, samo ne HRH Danilo himself.

Odveč je poudarjati, da volilne izide interpretirajo z nizko udeležbo samo tisti in samo takrat, ki niso in ko niso z njimi zadovoljni.

Ne rečem, da na volitvah in referendumih ni špekuliranja okoli udeležbe tudi na drugi strani, med predalagatelji in/ali zmagovalci. Toda tako pač je. Špekuliranje z udeležbo na glasovanju je enako legitimno, kot je legitimen vsak rezultat, izkazan na svobodnih, poštenih, regularnih volitvah. Jebiga.

Nizka volilna udeležba je še posebej priljubljen argument med nepoboljšljivimi levičarji. Ti že od časov prvih demokratičnih volitev razglašajo vsak svoj poraz – ki jih je bilo bolj malo, kapo dol – za posledico tako imenovane discipliniranosti desnih volilcev.

Ta desni se po njihovem večinoma nadpovprečno udeležujejo volitev in glasujejo za kandidate ali vrednote strank, ki so jim sicer privrženi, to pa domnevno počnejo po navodilih iz štabov ali bog ne daj kar s prižnic.

Ta levi so prepričani, da mora vsakdo voliti po svoji vesti, ne po strankarskem priporočilu. Ne vidijo pa nobenega absurda v tem, da je tudi vsaka usmeritev, izjava, zavzemanje vsake levičarske stranke, politika, medija prav tako priporočilo, in da se torej ne morejo hvaliti z drugim, kot da so njihovi volilci pač bolj svojeglavi od ta desnih.

Lepa tolažba.

Fenomen nedeljskega prvega kroga je ogorčenje, ki je ob Türkovem porazu izbruhnilo zaradi Pahorja in deloma tudi Zvera.

Zvera so pred volitvami kot insajderskega avtsiderja pustili še kolikor-toliko pri miru in bili do njega vsaj formalno, če že s stisnjenimi zobmi vljudni. Preštete glasovnice pa so pokazale, da je Zver v bistvu – poudarjam: v bistvu – Türku ukradel skoraj četrtino glasov.

V slovenskem demokratično razsvetljenem fevdalizmu, kjer bi morali volilci zgolj potrjevati predloge domnevno pametnejših rojakov, kdo naj deduje žezlo in krono – ali bič in vrtavko –, pa je nepredvideno prerazporejanje glasov favoriziranega kandidata nedopustno.

Nedopustno je, da se prijavi vase prepričan, optimističen, prikupno zmeden, decenten in spravljiv kandidat desnice, ki ni marginalec ali klovn in ki bi ga težko s čim diskreditirali.

Po toči zvoniti je prepozno, ni pa odveč.

Tako je recimo Dnevnikova kolumnistka Tanja Lesničar Pučko napisala, da je »obupna mešanica totalne nekritičnosti do vlade, obsedenosti z antirevolucijo, homofobije, mizoginije in klerikalizma postavila [Milana Zvera] na rob, kamor tudi sodi. S tem smo torej opravili, hvala bogu, upajmo, da za zmeraj in da ta agenda ne bo več mračila obnebja sodobne laične države.«

Sem prav razumel, da je hotela reči, da ljudje kot Zver, ki jih sama ne bi volila, ker se ji zdijo grozni (in primerni za obkladanje z napumpanimi očitki), nikoli več ne bi smeli niti kandidirati, če nam je demokracija draga?

Najbolj nedopustno na teh volitvah pa je to, da kandidira Pahor in da je pri tem tako prekleto spreten in imun na polena posmeha, ki mu jih mečejo pod noge.

V tem duhu je letvico dovolj visoko postavil, paradoksalno, že Milan Kučan. V nedeljo zvečer je namreč rekel, da Türk ni imel priložnosti povedati, kaj vse je dosegel v prvem mandatu, ker je bilo vse skupaj osredotočeno bolj na formo kot na vsebino.

Seveda, vsega je kriva televizija, zlasti Pop TV s svojimi no mercy agresivnimi in arogantnimi, a gledljivimi in – pozor, pozor! – všečnimi oddajami, v katerih se ubogi Türk ni znašel, z vsemi žavbami namazani Pahor pa tem bolj.

(Vsaj v enem primeru se meni ni zdelo, da se je slednji dobro odrezal, ampak saj ni važno. Tudi sicer nisem fan takšnega TV inkvizitorstva.)

Če greš h Katji Šeruga, vzemi s seboj ustrezne rekvizite. Ne se potem pritoževati nad nemilo usodo, če jih nimaš ali ne znaš ali nočeš uporabljati.

Večji del izjav o Pahorjevem volilnem uspehu in Türkovem neuspehu temelji na trhlih trditvah, da Pahor nečesa ne bi smel: sploh kandidirati, si izmisliti izvirne in učinkovite strategije, biti telegeničen, biti ljudem všeč, biti prepričljiv, imeti te in te zaveznike ali podpornike, somišljenike.

Spomenka Hribar je rekla, da so ljudje »naivni«. Čestitke za to izjavo. Meni še nikoli ni uspelo užaliti 322.855 ljudi. Vsaj ne naenkrat.

Tanja Lesničar Pučko pa je napisala, da je bila Pahorjeva kampanja »brezsramna«.

Tudi meni ni vedno všeč izid volitev, pa zato še ne opletam z intelektualističnimi in moralističnimi očitki, kakršna sta naivnost in sram tistih, ki imajo isto pravico kot jaz. Volilno, namreč.

Še disclaimer o meni in Pahorju. Predvsem sem ga volil zato, ker sem privrženec kohabitacije. Mislim, da politično ravnotežje moči v Sloveniji ta hip – glede na vlado, ki jo imamo – še posebej kliče po antipodu, ki ne bi bil iz njihovega tabora, a ne nekonstruktiven. Türk s svojo ideološko trmo in sprenevedavim populizmom povprečnega ljubitelja egiptovskih loncev mesa to po mojem ne zna biti. Ostane torej Pahor.

Če bi imeli levo vlado – ne nujno ali celo bog obvaruj Pahorjevo –, bi pa gladko volil Zvera.

Sicer pa tudi ne mislim, da Pahor ne bi smel kandidirati ali kaj šele biti izvoljen, ker se je slabo odrezal kot predsednik vlade. Saj se ne poteguje za položaj predsednika vlade, temveč predsednika Republike, kar zahteva drugega, drugačnega človeka – in če kaj spremljamo že kakšno leto dni in še posebej zadnje mesece, je to Pahorjeva reinvencija samega sebe.

Bi moral biti Pahor kaznovan? Po mojem je že bil. Lahko dobi še eno šanso? Zaradi mene ja. Če je kdo Smiljan Mori motivator, potem je to Borut Pahor – predvsem pa je tudi novokomponirana Spomenka Hribar, kakršno smo poznali v osemdesetih.

Verjamem, da je Pahor trenutno edini politik, ki lahko pomaga k spravi: samo on zna stoično nastavljati lice klofutam in biti ljubezniv do nasprotnikov, obenem pa tudi kogarkoli trepljati po ramenu in brcati v mednožje.

Za vsaj iz principa popoln uspeh pa bi Pahorja pred drugim krogom morala podpreti tudi Cerkev. Amen.

Toliko z moje strani o predsedniških volitvah 2012.

• • • • •

Kolumna je v tiskani Sobotni prilogi Dela objavljena pod naslovom Türk in Pahor: Po toči zvoniti je prepozno, pomaga pa.