Tiskane izdaje
Razumemo drug drugega? So svetovi res tako kaotično narazen? Mesto čuti vas in si odrinjeno podeželje še zna predstavljati utrip moderne urbanosti? In kam mimo beži vse tisto vmes? Se domače res ne zmore podružiti s tujim, prišlim? Lokalno z globalnim? Se noče (več)? Smo še na »istem planetu«? So Francozi sploh kdaj bili? Kako vladati državi, v kateri obstaja 258 vrst sira, se je nekoč duhovito vprašal Charles de Gaulle.
Predvolilna kampanja, prav tako dvokrožni predsedniški cirkus v Franciji, je vedno nemogoč poskus, da bi politično in medijsko zaobjeli vso volilno bazo, njen celotni spekter. A danes, ko lahko skoraj vsakdo počez demokratično pametuje in verjame, da so klasični mediji zaigrali kredibilnost in profesionalnost, politika pa legitimnost, je nervozne politično-medijske begavosti in negotovosti morda več kot kdaj prej med tekom za Elizejsko palačo. Bolj ko bi hoteli vnaprej spoznati odgovore na vsa vprašanja − določeni žurnalizem jih zdaj ihtavo išče na podeželju, češ da je morda bolj reprezentativno od urbanih okolij, in pri mali Franciji, ki da je večja od velike −, več je slepega tipanja v temi. Ničesar ne vemo, pa če še tako hlepimo po odgovorih, ne moremo vedeti o končnem razpletu 7. maja.
Prvi četverici najprodornejših kandidatov − Fillon, Le Pen, Macron in Mélenchon − kaže tik pred nedeljskim prvim krogom precej primerljivo, zato ni mogoče drzno napovedati, komu (ob Marine Le Pen) se bo uspelo prebiti v drugi krog; čeprav ne gre nujno vnaprej izločiti niti že precej pesimističnega socialista Hamona ... Tako vsaj z vso obsedenostjo kažejo javnomnenjske ankete. Pa vse raziskave merijo prav, postavljajo umestna vprašanja, takšna, ki v resnici glodajo sodobnega volivca, ali mu morda bolj prikrito polagajo v misli in še več mogoče v srce, kar hočejo same? Je izhodišče vedno nevtralen nič?
V duhu časa − ko se je levo zlilo z desnim, ko nas je kar naprej strah in se sitno pritožujemo, kako slog prevladuje nad vsebino, afere nad programom, zasebna slepila nad javnim interesom, besede nad dejanji − in predvsem pod imaginarno podaljšano senco neprimerljivih britanskega brexita in ameriških volitev so se prav tako v Franciji obsedli s čustvenim populizmom, levim in desnim. Tokratna kampanja je v veliki meri udrihanje počez po sistemu: kandidati bijejo vojno proti moralno padlemu, korumpiranemu, netransparentnemu establišmentu. Upira se mu tudi prva četverica, ki je – saj je bizarno! – vsak po svoje in nekateri že resnično dolgo v njegovi srčiki ali pa so tesni spremljevalci. A če je sistem gnil, kakšen naj bo potem antisistem? Kako ga definirati? Kako določiti nekaj, kar ni, kot že leta grmi radikalni levičar Mélenchon, »elita« ali »finančna oligarhija«, kar niso »paraziti« ali »pokvarjena medijska kasta«? Pa je sistem vedno samo na napačni strani? ...
Še sreča, da je v nedeljo prvi krog in naj bi se, kakorkoli že bodo izbrali vzporedni francoski svetovi in kot se je še vedno doslej, kričanje izčistilo v dvoglasje. Takrat bo preciznost odgovorov morala prerasti kaotičnost vprašanj, cirkus bo treba ukrotiti − če se ne bo šele začel ...
