Čist(o) črn

Verjetno mi ni treba polagati računov, zakaj sem in tja posedim v lokalu. Ker jih pošteno plačam. Onega dne se namenim okrepčati v bufetu recimo temu najboljšega soseda. Lastnik, najemnik, je zadnje mesece nov. Oblečeno ima črno majico z ogromnim rumenim smejkotom, veseljak. Čakajoč na tekočino nimam drugega početi, kot da razmišljam. Kako je mogoče z bifejskim biznisom preživeti.

Pa ima možak sila izostren vid, morda kak drug čut in, sama sva v pajzelčku, mi prebere misli in me vpraša: »Kako pa kaj posel?« Ne razumem vprašanja in mu to razumljivo odvrnem. Dočrkovno ponovi rastočo stavčno intonacijo, pa ga le pozovem, kaj s tem natanko misli. In potem zaslišim: »Ja, a niste dimnikar?«

Si predstavljate, na glavi sem imel povišano črno kapico, črno uokvirjena očala, črne podočnjake, črno bundo, črne dolge hlače in sive superge, ki sem jih skrival pod mizico – on pa meni, če sem dimnikar! Saj ne, da bi me užalil, vsako delo je častno, če ga pošteno, čistih rok opravljaš, ampak, saj nimam bunde na gumbe, ampak fršlus.

Ko dimnikarstvo šokiran zanikam, se mi birtič začne, no, ne klanjati, pač iskreno, v sramu kobacaje opravičevati, jaz pa njemu nič hudega, saj mi je dal material za posel, ki ga opravljam. Opravljeno pa berete. »Oprostite, oprostite, sem mislil, da ste na delu!« Stvar postane zagatnejša, ko mu pojasnim, da na delu pravzaprav sem, pravzaprav na Delu. A na Delu delate? Ker sem poštenjak, grem v podrobnosti: »Pravzaprav ne na Delu, ampak na Nedelu,« kar je, vem, tako rekoč isto, čeravno na prvi pogled, tako pišoč, nasprotno.

Križariva po pojmovnih labirintih, med drugim se mi opraviči še, da me je pač parkrat že videl v civilu, pa je mislil, da sem tokrat v službeni uniformi. Pa ga spet razočaram, da je moja civilna oprava po navadi tudi službena – nekako od let, ko sem spoznal, da rumena srajca in vinsko rdeča volnena kravata z mojim pogledom na svet ne gresta skupaj kot rit in srajca – pretežno v črnikastih odtenkih. Zdaj, v letih, ko človeku strogost popušča na vseh ravneh, si včasih, ko sem res razpoložen, nadenem tudi temno modro, dlje od vinsko rdečega ekstrema se po barvni lestvici ne spustim. Razen ko gre za rekreacijske posle.

Slednjič oba gledava v tla, vsak v svoje naročje, vsake toliko bruhneva v pritajen smeh. Še to mi pove, povsem prepričan, da sem dimnikar, le ni bil, ker sem se mu zdel malo premalo umazan. Poudarjam, malo.

Desetletja sem se posmehoval reklu, da obleka naredi človeka. Še zdaj se antitezi nisem popolnoma odrekel, samo posmeh je bolj grenak.