Crkne avto, crkne žvalca

Enkrat sem vmes manjkal, zato so se dogodivščine pomešale, a nikakor izostale. Zatorej to pot julij(an)ski, nedatumski koledarčič, dnevniček.

Tistega jutra sem mobilca pogrešil, a ko sem hip pozneje zaslišal nerganje pralne mašince, me je prešinilo. In se očem potrdilo. Bil je v bobnu, z barvastim perilom, na 40 stopinj. Ne vem, kateri parameter je bil kriv, da je šel telefon v franže in ga je nadomestil nov, še lepši, turkizen, za skoraj 50 evrov.

V jugovzhodnem zgornjem kotu terase, idealnem za zrenje na morje, je direndajalo pet lastovičk, sila jarih, nekaj minut so se izza roba videli kljunčki, nato je kateri rita postal in se je drekec na tleh razčofnil. Starši pa, zgled naši pokončni vrsti, ves dan so letali na lov in nazaj ter redili kričave naraščajnike. In v šestih dneh neprostovoljne ornitologije so živalce, puhaste kepičice, postale samoleteča bitja, ki si neba ne delijo s pticami, ker to so.

Kar verjemite, da ni pretirano blagodejno, ako ti na avtocesti pri izredni hitrosti vozilo crkne, pa še malo navzgor je šlo in namesto odstavnega je bil počasni pas. Obtičali smo, sem že skoraj ukazal evakuacijo, kar bi bil kretenizem na kubik, kajne, kar obrnem ključ, avto vžge in vse je bilo po starem. Dan pozneje spoznam, kako nekateri mehanikarji težave na kolesniku ne odkrijejo tako, da se poglobijo v stroj, ampak v upravljavca, voznika. Moj stalni mojster me je premeril in, sem prepričan, da pravilno, ocenil, da me avto ni ubogal, ker sem s koščenim kolenom ruknil v kontaktni ključ. Logično, kajne?

Vse je enkrat prvič. Se mi je zgodilo, da sem bil nema, nekoliko pekočenosa priča evtanazije, to je dobrosrčno pošiljanje na oni svet. Ja, Rudi je zbolel, vsak dan je bilo huje, kljub arcnijam in nesmrtonosnim injekcijam, in enega od desetih dopoldnevov oddihovanja sem namenil 40-kilometrski dirki do gornjesavinjske veterinarske postaje, kjer me je čakala uslužbenka usmiljenka. Malo manj kot 15 evrov me je stalo, da je gospica z mojim dovoljenjem rjavemu hrčku muke odvzela.

Potem pa še naključje zahteva, da se je vse skupaj dogajalo v mesecu in letnem času, ko obletujem svoj prihod med vas. Tokrat sem praznoval 4X. rojstni dan, čeprav jih, verjemite mi na natipkano besedo, kažem vsaj šest manj. Niso ravno po evtanaziji kričeča leta, se pa zgodi, da sem na 234. strani vsebinsko vse prej kot sivobarvne knjige ugotovil, da jo, po približno petih letih, čitam drugič. Česar načeloma ne počnem. To sramoto bi najraje čim prej pozabil, pa, saj jo, hočem ali nočem, tudi bom.