Darilo za 8. marec

Z vsemi topovi se bomo uprli predlogu evropske komisije o uvedbi ženskih kvot v nadzornih svetih evropskih podjetij, je v sredo, dva dni pred svetovnim ženskim praznikom, za svojevrstno darilo vsem Evropejkam poskrbel nemški zunanji minister Guido Westerwelle. Take kvote bi bile po prepričanju liberalnega ministra, ki sicer ne velja ravno za najbolj zagrizenega moškega, v nasprotju z evropsko ureditvijo.

Pobudo za uvedbo ženskih kvot tudi na vodilnih položajih v gospodarstvu je v Evropski uniji že pred časom dala podpredsednica evropske komisije in komisarka za pravosodje, temeljne človekove pravice in državljanstvo Viviane Reding. Če bi Unija predlog sprejela, bi kvote začele veljati čez sedem let (leta 2020), vsa velika evropska podjetja, ki poslujejo na borzah, pa bi morala do takrat v nadzornih svetih imeti najmanj 40 odstotkov žensk.

Westerwelle je prepričan, da bi taka direktiva kršila evropsko načelo subsidiarnosti. Po njem imajo vse članice pravico same na nacionalni ravni odločati, kakšno poslovno in kadrovsko politiko bodo vodile. »Nikakor ni naloga Bruslja, da bi privatnim podjetjem odrejal, kakšna naj bo personalna zasedba v njihovih vodstvenih organih,« pravi minister, ki je nemškim diplomatom že dal navodila, naj nastopijo proti pobudi evropske komisarke. Z oblikovanjem skupine članic EU, ki bi glasovale proti pobudi, se strinja tudi nemška zvezna vlada, čeprav pogledi na »kvote« niti v vladajoči koaliciji še niso povsem usklajeni. Ministrica za delo Ursula von der Leyen (CDU), ki je skupaj z Westerwellejem (FDP) napovedala »miniranje kvot«, se s tem sicer ne strinja, vendar se zaveda, kot je dejala, da ji kot »predstavnici manjšine ne bo uspelo uveljaviti svojih stališč proti večini«. Bolj bojevita je ministrica za družino Kristina Schröder (prav tako CDU), ki je prepričana, da mora tema »več žensk na vodilnih položajih« nujno postati ena ključnih tem Evropske unije in da je ni mogoče kar tako umakniti z dnevnega reda. O tem je seveda prepričana tudi evropska komisarka Redingova, ki odločno zavrača nemške kritike in vztraja, da pri njeni pobudi ne gre za kvote v slabšalnem pomenu besede, ampak za »bolj transparentno izbiro najboljših kadrov v nadzorne svete«. Nobena ženska po njenem ne bo postala članica nadzornega sveta samo zato, ker je ženska, »vendar ji prav tako ne sme biti onemogočen vzpon v vrh podjetja zgolj zato, ker je ženska«.

Ker je po evropskih statističnih podatkih v nadzornih svetih največjih evropskih podjetij zdaj komaj 15 odstotkov žensk, se je z argumenti komisarke Redingove zagotovo mogoče strinjati. Če se ima Unija za moderno tvorbo, bi v prihodnjih sedmih letih morala to razmerje bistveno popraviti, ne pa tiščati glave v pesek. Razprave med članicami pa tudi v evropskem parlamentu, ki mora potrditi zakon, utegnejo biti še vroče. Zelo zaželeno bi seveda bilo, če bi v njih končno enkrat tudi od Evropejk dobili jasen odgovor, kaj si sploh mislijo o teh nesrečnih »ženskih kvotah«. So nagrada ali kazen za neenakopravnost? Kajti rešitev niso.