Definicija neumnosti

Luka Mesec ima prav. Fiskalno pravilo je nepotrebno. Še več, to očitno ve tudi vlada, ko v svoj predlog zakona o fiskalnem pravilu ni vključila nobenega resnega avtomatizma, ki bi omejeval zadolževanje v dobrih letih oziroma silil državo, se pravi vsakokratno vlado, da v časih konjunkture pokriva primanjkljaj iz preteklih let. Težava Luke Meseca je, da s svojimi besnimi izlivi hočeš nočeš utrjuje tisto, čemur v Blatnem dolu rečemo neoliberalni diskurz.

V tednu, katerega konec držite v rokah, je tako politični zvezdnik Združene levice v razpravi o zakonu o fiskalnem pravilu, ki ga je predlagala SDS, skupaj nametal argumente, ki niti od daleč niso dovolj prepričljivi. Dejstvo, da je prva Janševa vlada do zadnjega vodila prociklično gospodarsko politiko, je seveda močno pripomoglo k pregrevanju gospodarstva.

A zadolženost zasebnega sektorja in pospešeno tajkunizacijo sta omogočila poceni denar, ki je iz tujine trumoma pritekal v (večinoma državne) slovenske banke, ter preplet politike ter gospodarstva. Zaradi tega se je denar posojal levo in desno, na lepe oči in dobro ime, pri čemer so bili morebitni dvomi utopljeni v veliki politični senci, ki so jo metali ljudje z odločno premalo znanja. Vse pod znamko nacionalnega interesa.

Ta je, tako kot sproščenost, pomlad, kontinuiteta in neoliberalizem (če omenimo le nekatere) v Sloveniji postal psovka za eno in svetinja za drugo stran političnega kontinuuma. In zato je bilo Meščevo selektivno navajanje vzrokov za krizo, mešanje javnega in zasebnega dolga ter strašenje z grškim in španskim scenarijem (najbrž mu ni nihče povedal, da so trojko medtem ukinili), sicer polno pravilnih ključnih besed, a v bistvu slaba reklama za nasprotovanje fiskalnemu pravilu.

Kajti če novi, mladi, menda zadnji up za boljšo prihodnost tako suvereno meša jabolka in hruške in pri tem dela logične napake, potem bi se manj prepričani morda lahko vprašali, ali ni fiskalnega pravila morda vendarle modro podpreti?

Mescu namreč uide, da so pristopi, ki jih parlament hoče uzakoniti s fiskalnim pravilom, tako ali tako del preudarne fiskalne politike, da pa bi pravilo sámo v letih debelih krav povzročilo krčenje javnega sektorja.

Kar ni popolnoma logično. Fiskalno pravilo namreč v slabih letih dovoljuje zadolževanje, v dobrih pa, tako kot preudarna fiskalna politika, presežke namenja za pokrivanje preteklih dolgov. No, vsaj dela njih. Kajti »pufe« je treba na neki točki vrniti. In tega brez proračunskega presežka (oziroma, v slovenski realnosti, brez vse manjšega primanjkljaja) preprosto ni mogoče storiti. In to očitno ve tudi Mesec.

Problem zakona o fiskalnem pravilu, kot ga je predlagala SDS, je popolnoma drugje. Ne le v avtomatizmu matematične formule, ki so si jo zamislili v največji opozicijski stranki. Čeprav je tu treba finančnemu ministru Mramorju dati prav, ko pravi, da so za našo državo, ki nima lastne valute, avtomatizmi lahko pogubni.

Problem stroge verzije predloga fiskalnega pravila je v fiskalnem svetu. Po tej različici naj bi bile ocene tega sveta za vlado zavezujoče, to pa bi bil še kako hud poseg v sistem zavor in ravnovesij med zakonodajno in izvršno vejo oblasti. Proračune sprejema parlament na predlog vlade, ta pa ima polno pooblastilo predstavnikov suverena (se pravi, poslancev), da izvaja potrjene politike in naloge. Če bi v ta odnos vrinili neki tretji, tehnokratski organ, se seveda postavlja vprašanje, komu je zdaj kdo odgovoren. Vlada parlamentu in parlament ljudstvu ali vlada in parlament fiskalnemu svetu. Ta podrobnost je Luki Mescu vsaj v govoru, ki ga je te dni splet poln, očitno ušla.

Slovenija bo morala tako ali drugače zmanjšati tako javni dolg kot proračunski primanjkljaj. Prvega brez drugega ne more. Dobro, lahko proda popolnoma vse, kar ima v lasti, a tudi ta vreča ni brez dna. Luka Mesec je ob neki drugi priložnosti citiral Einsteina (in se s tem prebil v eno od najavnih špic na parlamentarnem TV-kanalu), češ da je definicija neumnosti vedno znova delati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.

A nepopustljiva logika radikalnega branjenja statusa quo, ki nasprotuje še tako ohlapnemu omejevanju javne porabe in hkrati nasprotuje tudi prodaji državnega premoženja za zmanjševanje javnega dolga, češ »samo korporativno kulturo moramo izboljšati, pa bo več denarja v proračunu«, je prav to. Vztrajanje na istem kot v zadnjih dvajsetih letih in pričakovati, da bo tokrat drugače.

Mimogrede, Einstein tistega famoznega stavka ni nikoli izrekel. Vse kaže, da so stavek uporabljali v ZDA v začetku osemdesetih, kot del programa za zdravljenje odvisnikov. Zgolj v vednost.