Despacito*
Človeška skupnost se v enojezičnosti zaradi vseh svojih slabosti sesuva sama vase in se vedno znova vrača v večjezičnost.
Odpri galerijo
Jesensko branje 28.septembra 2013 FOTO: Blaž Samec/Delo
Angleščina je – če nanjo pogledamo z očmi desetletij in stoletij – pravzaprav zelo ranljiva.
Bližajoče se praznovanje 100. obletnice smrti Stanislava Škrabca me je pred dnevi nagovorilo, da sem šel znova prebirat pravila umetnega jezika, evlalije, ki ga je Škrabec zasnoval med letoma 1908 in 1910. Meni je evlalija všeč. Naslonjena je na latinščino in kot mednarodni sporazumevalni jezik bi bila v svojem času lahko celo prožnejša od esperanta. Na žalost je ostala precej neopažena.
Mnogi jezikoslovci si že od nekdaj želijo, da bi bil jezik čim bolj enostaven in bi tekel čim bolj po pravilih. Ljudje pa ravnamo popolnoma drugače in posebnosti ohranjamo, iz njihovih poenostavitev delamo nove pomenske obrate; če je posebnosti premalo, pa jih ustvarjamo in si z njimi pomagamo, kadar želimo jezik barvati s komaj zaznavnimi pomenskimi odtenki.
Latinščino in francoščino je v zadnjih desetletjih na mestu mednarodnega sporazumevalnega jezika izpodrinila angleščina.
Kateri jezik bo izpodrinil angleščino (in kdaj), pa glede na izkušnje ne bo odvisno od narave ali navidezne (ne)enostavnosti tega jezika, ampak predvsem od političnih, gospodarskih in kulturnih okoliščin. Kateri jezik bo lingua franca, namreč ne določajo jezikoslovci. Še zlasti to velja za sodobni čas, ko je splet pomanjšal svet in razširil število ljudi, ki imajo motiv, da bi komunicirali tudi zunaj svojega prvega jezika.
Tudi zato so bili (in po mojem tudi bodo) vsi poskusi umetnih jezikov, ki bi bili enostavni za učenje in sporazumevanje, obsojeni na propad, tudi če so vsaj sprva doživeli večji odziv kot Škrabčeva evlalija. Najuspešnejši doslej, esperanto, ne vegetira zato, ker bi bil manj uporaben od angleščine, ampak zato, ker za sabo nima politične in gospodarske moči ter razvitega kulturnega življenja, tudi tistega na najnižji ravni. Pa zato, ker obstaja samo v knjižni, standardizirani različici, brez pogovornih, slengovskih in številnih drugih možnosti. Čeprav si ljudje na videz želimo, da bi bil mednarodni sporazumevalni jezik čim lažji, umetnih jezikov ne uporabljamo ravno zato, ker so lahki in preprosti.
Iz podobnih razlogov tudi živemu jeziku ni lahko, če postane svetovni jezik. Prej ali slej se namreč začne razgrajevati na geografsko pogojene različice. Latinščina je vzporedno s svojo uveljavitvijo razpadla na romanske jezike. Tudi standardiziranih angleščin je in bo vedno več, večina ljudi pa bo najbolje razumela tisto, ki je ne bodo govorili na Otoku, v ZDA ali v Avstraliji.
Do neke mere lahko znanilce takšnega stanja že opazujemo tako v nekaterih znanstvenih revijah kakor v poplavi kvaziangleških besedil slovenskih, evropskih, azijskih, afriških in drugih pop uspešnic.
Za tehnologijo bo razgradnja angleščine vsaj sprva težko sprejemljiva: če hočemo v človeškem jeziku komunicirati s stroji, moramo uporabljati čim bolj pravilen jezik, sicer stroj našega jezika ne bo dobro razumel (trenutno je za Applov Siri angleščin osem). Ob nadaljnjem oblikovanju različic angleščine za tuje govorce z različnih koncev sveta bo zato kompleksnejše strojne prepoznavalnike in tvorce našega govora produktivneje izdelovati kar v maternih jezikih govorcev, del vloge mednarodnega jezika pa bodo v enostavnejšem komuniciranju prevzemali prevajalniki. Biblična zgodba o pomešanju jezikov pri babilonskem stolpu je zato neizprosno univerzalna: človeška skupnost se v enojezičnosti zaradi vseh svojih slabosti sesuva sama vase in se vedno znova vrača v večjezičnost.
S tega vidika je trenutno navdušenje nekaterih nad internacionalizacijo slovenskega izobraževanja in znanosti prek angleščine po eni strani razumljivo in v nekaterih primerih celo samoumevno, življenjsko, po drugi strani pa v mnogih primerih precej primitivno, zaplankano (s tem merim na celotno Evropo) in usmerjeno zgolj v kratkoročne osebne koristi, ki jih še dodatno podžigajo kapitalski interesi bibliometričnih trustov, ki so začeli prepozno razmišljati, da angleščina kot svetovni jezik morda ne bo večna.
Kaj bo s svetovnim jezikom (ali svetovnimi jeziki) čez deset, sto ali tisoč let, je nemogoče napovedovati. Vsekakor pa je treba o tem razmišljati, tudi ko razmišljamo o prihodnosti slovenščine. Dobro bi bilo skrbeti, da bo slovenščina dolgoročno ustrezno razvita, raziskana in opremljena s pripomočki ter ustrezno zalogo besedil na vseh področjih, tudi na tistih, kjer bi bili trenutno raba angleščine in opustitev slovenščine »edina logična rešitev« (že čez desetletje pa je lahko povsem drugače). Hkrati moramo skrbeti tudi za kvaliteto trenutnega svetovnega jezika. Univerzitetni profesor, ki poskuša svojim »mednarodnim« študentom iz naših okoliških držav prodajati komajda povezane angleške besede kot »mednarodna« predavanja na najvišji ravni, pač ne more biti naš ideal. Obenem pa gledati tudi v prihodnost, skrbeti za čim bolj enakomerno porazdeljenost učenja drugih tujih jezikov v okviru javnega šolstva ter univerz in za dvig jezikovnega znanja slovenščine – tudi na univerzah.
Samo tako ne bomo presenečeni, ko se bo nekega dne zazdel prehod na kak drug svetovni jezik otročje enostaven ter politično, gospodarsko in kulturno povsem logičen – kakor v času naših staršev. Ni odveč spomin, da so se prvi obrisi angleščine kot svetovnega jezika začeli kazati šele pred natanko 100 leti – če se zelo potrudimo, da jih najdemo; da so Hollywood, angleška in ameriška glasba začeli pridobivati svojo veljavo šele v desetletjih pozneje; da se je internet začel opazneje razvijati šele v osemdesetih letih in začel svoj širši pohod šele ob koncu 20. stoletja; in da so naprave, kot so pametni telefoni, zmogljivi prenosni računalniki in tablice, začele spreminjati svet šele pred kratkim.
Če že ne moremo biti preroški, smo lahko v stvareh, povezanih z jezikom, vsaj previdni, negotovi, predvsem pa ne naivni.
*Despacito pomeni v španščini počasi. Hkrati je to naslov lanske največje neangleške pop uspešnice, ki si jo je avtor kolumne zapomnil samo zato, ker je njen napev podoben okužbi z nadležnim virusom.
***
Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Bližajoče se praznovanje 100. obletnice smrti Stanislava Škrabca me je pred dnevi nagovorilo, da sem šel znova prebirat pravila umetnega jezika, evlalije, ki ga je Škrabec zasnoval med letoma 1908 in 1910. Meni je evlalija všeč. Naslonjena je na latinščino in kot mednarodni sporazumevalni jezik bi bila v svojem času lahko celo prožnejša od esperanta. Na žalost je ostala precej neopažena.
Mnogi jezikoslovci si že od nekdaj želijo, da bi bil jezik čim bolj enostaven in bi tekel čim bolj po pravilih. Ljudje pa ravnamo popolnoma drugače in posebnosti ohranjamo, iz njihovih poenostavitev delamo nove pomenske obrate; če je posebnosti premalo, pa jih ustvarjamo in si z njimi pomagamo, kadar želimo jezik barvati s komaj zaznavnimi pomenskimi odtenki.
Latinščino in francoščino je v zadnjih desetletjih na mestu mednarodnega sporazumevalnega jezika izpodrinila angleščina.
Kateri jezik bo izpodrinil angleščino (in kdaj), pa glede na izkušnje ne bo odvisno od narave ali navidezne (ne)enostavnosti tega jezika, ampak predvsem od političnih, gospodarskih in kulturnih okoliščin. Kateri jezik bo lingua franca, namreč ne določajo jezikoslovci. Še zlasti to velja za sodobni čas, ko je splet pomanjšal svet in razširil število ljudi, ki imajo motiv, da bi komunicirali tudi zunaj svojega prvega jezika.
Tudi zato so bili (in po mojem tudi bodo) vsi poskusi umetnih jezikov, ki bi bili enostavni za učenje in sporazumevanje, obsojeni na propad, tudi če so vsaj sprva doživeli večji odziv kot Škrabčeva evlalija. Najuspešnejši doslej, esperanto, ne vegetira zato, ker bi bil manj uporaben od angleščine, ampak zato, ker za sabo nima politične in gospodarske moči ter razvitega kulturnega življenja, tudi tistega na najnižji ravni. Pa zato, ker obstaja samo v knjižni, standardizirani različici, brez pogovornih, slengovskih in številnih drugih možnosti. Čeprav si ljudje na videz želimo, da bi bil mednarodni sporazumevalni jezik čim lažji, umetnih jezikov ne uporabljamo ravno zato, ker so lahki in preprosti.
Iz podobnih razlogov tudi živemu jeziku ni lahko, če postane svetovni jezik. Prej ali slej se namreč začne razgrajevati na geografsko pogojene različice. Latinščina je vzporedno s svojo uveljavitvijo razpadla na romanske jezike. Tudi standardiziranih angleščin je in bo vedno več, večina ljudi pa bo najbolje razumela tisto, ki je ne bodo govorili na Otoku, v ZDA ali v Avstraliji.
Do neke mere lahko znanilce takšnega stanja že opazujemo tako v nekaterih znanstvenih revijah kakor v poplavi kvaziangleških besedil slovenskih, evropskih, azijskih, afriških in drugih pop uspešnic.
Za tehnologijo bo razgradnja angleščine vsaj sprva težko sprejemljiva: če hočemo v človeškem jeziku komunicirati s stroji, moramo uporabljati čim bolj pravilen jezik, sicer stroj našega jezika ne bo dobro razumel (trenutno je za Applov Siri angleščin osem). Ob nadaljnjem oblikovanju različic angleščine za tuje govorce z različnih koncev sveta bo zato kompleksnejše strojne prepoznavalnike in tvorce našega govora produktivneje izdelovati kar v maternih jezikih govorcev, del vloge mednarodnega jezika pa bodo v enostavnejšem komuniciranju prevzemali prevajalniki. Biblična zgodba o pomešanju jezikov pri babilonskem stolpu je zato neizprosno univerzalna: človeška skupnost se v enojezičnosti zaradi vseh svojih slabosti sesuva sama vase in se vedno znova vrača v večjezičnost.
S tega vidika je trenutno navdušenje nekaterih nad internacionalizacijo slovenskega izobraževanja in znanosti prek angleščine po eni strani razumljivo in v nekaterih primerih celo samoumevno, življenjsko, po drugi strani pa v mnogih primerih precej primitivno, zaplankano (s tem merim na celotno Evropo) in usmerjeno zgolj v kratkoročne osebne koristi, ki jih še dodatno podžigajo kapitalski interesi bibliometričnih trustov, ki so začeli prepozno razmišljati, da angleščina kot svetovni jezik morda ne bo večna.
Kaj bo s svetovnim jezikom (ali svetovnimi jeziki) čez deset, sto ali tisoč let, je nemogoče napovedovati. Vsekakor pa je treba o tem razmišljati, tudi ko razmišljamo o prihodnosti slovenščine. Dobro bi bilo skrbeti, da bo slovenščina dolgoročno ustrezno razvita, raziskana in opremljena s pripomočki ter ustrezno zalogo besedil na vseh področjih, tudi na tistih, kjer bi bili trenutno raba angleščine in opustitev slovenščine »edina logična rešitev« (že čez desetletje pa je lahko povsem drugače). Hkrati moramo skrbeti tudi za kvaliteto trenutnega svetovnega jezika. Univerzitetni profesor, ki poskuša svojim »mednarodnim« študentom iz naših okoliških držav prodajati komajda povezane angleške besede kot »mednarodna« predavanja na najvišji ravni, pač ne more biti naš ideal. Obenem pa gledati tudi v prihodnost, skrbeti za čim bolj enakomerno porazdeljenost učenja drugih tujih jezikov v okviru javnega šolstva ter univerz in za dvig jezikovnega znanja slovenščine – tudi na univerzah.
Samo tako ne bomo presenečeni, ko se bo nekega dne zazdel prehod na kak drug svetovni jezik otročje enostaven ter politično, gospodarsko in kulturno povsem logičen – kakor v času naših staršev. Ni odveč spomin, da so se prvi obrisi angleščine kot svetovnega jezika začeli kazati šele pred natanko 100 leti – če se zelo potrudimo, da jih najdemo; da so Hollywood, angleška in ameriška glasba začeli pridobivati svojo veljavo šele v desetletjih pozneje; da se je internet začel opazneje razvijati šele v osemdesetih letih in začel svoj širši pohod šele ob koncu 20. stoletja; in da so naprave, kot so pametni telefoni, zmogljivi prenosni računalniki in tablice, začele spreminjati svet šele pred kratkim.
Če že ne moremo biti preroški, smo lahko v stvareh, povezanih z jezikom, vsaj previdni, negotovi, predvsem pa ne naivni.
*Despacito pomeni v španščini počasi. Hkrati je to naslov lanske največje neangleške pop uspešnice, ki si jo je avtor kolumne zapomnil samo zato, ker je njen napev podoben okužbi z nadležnim virusom.
***
Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
