Tiskane izdaje
Samo devet mesecev je minilo od takrat, ko se je zdelo, da je jasno, kdo se bo pomeril na volitvah za ameriškega predsednika, ki bodo, tako kot vedno v zadnjem več kot stoletju in pol, prvi torek po prvem ponedeljku v novembru štiri leta po zadnjih predsedniških volitvah. Letošnji datum je 8. november.
Pred devetimi meseci je bilo na strani po ameriških standardih bolj levo usmerjene demokratske stranke 17 kandidatov za predsedniško nominacijo. A zdelo se je, da prave bitke sploh ne bo. Vse je kazalo, da ima 68-letna politologinja, pravnica, nekdanja ameriška prva dama – žena še vedno zelo priljubljenega nekdanjega predsednika Billa Clintona –, nekdanja senatorka zvezne države New York in nekdanja zunanja ministrica Hillary Rodham Clinton pred tekmeci neulovljivo prednost.
Zdaj je jasno, da Clintonova ne bo imela lahkega dela. Med drugimi kandidati je namreč začel izstopati 74-letni Bernie Sanders. Godrnjavi dedek, od leta 1991 poslanec severovzhodne zvezne države Vermont v spodnjem domu, po letu 2007 pa v senatu, zgornjem domu ameriškega parlamenta – kongresa –, je v ameriški politiki silno redek ptič. Ima se namreč za demokratičnega socialista, kar na drugi strani Atlantika zveni približno tako, kot da bi se razglasil za Stalinovega sina.
Sanders ostro biča finančne špekulante, velika podjetja in bogataše, ki se izogibajo davkom, denar za kampanjo pridobiva z majhnimi donacijami posameznikov, ne z dobrikanjem kapitalu v zameno za mastne čeke, kakor je navada v politiki ZDA.
S svojimi pogledi in ravnanjem je Sanders navdušil predvsem mlade, v novi svet odprte volivce na razvitem severu, in ženske. Clintonovi je večinoma dihal za ovratnik in jo večkrat premagal. A zdaj se zdi, da se je Berniejev čas čudežev končal, čeprav trajajo predvolitve do srede julija.
Po seriji izgubljenih izborov kandidata v industrijskih zveznih državah ter v Teksasu in na Floridi, drugi in tretji najbolj številčni zvezni državi, ga lahko res reši le še čudež. Tudi zato, ker imajo v demokratski stranki kar 712 tako imenovanih superdelegatov – za potrditev strankarske nominacije potrebujejo kandidati 2383 delegatskih glasov –, ki glasujejo po svoji presoji. To je strankarska elita in je ves čas podpirala Clintonovo.
Najbrž najpomembnejši razlogi, da Sanders ne bo dobil nominacije, so, da je za ameriške razmere preprosto preveč levo usmerjen, v demokratsko stranko je stopil šele lani in ni znal na svojo stran pritegniti temnopoltih in Latinoameričanov.
Še večje presenečenje od Sandersovega uspeha pri demokratih je dogajanje na ameriški desnici, pri republikancih. Vrh stranke je jasno podpiral tretjega iz družine Bush – nekdanjega guvernerja Floride Jeba Busha –, ki se je nameraval preseliti v Belo hišo. Vendar je neslavno pogorel že zgodaj v kampanji. Potem je vrh republikancev stavil na 44-letnega senatorja s Floride kubanskega rodu Marca Rubia. Ni šlo. Ko je izgubil celo doma na Floridi, se je poslovil s tekme.
Zdaj so v igri od prvotno 24 kandidatov ostali trije: outsiderski 63-letni guverner Ohia John Kasich – ima se za Hrvata in Čeha –, 45-letni senator iz Teksasa Ted Cruz ter seveda 69-letni politični analfabet in populistično strašilo Donald Trump. Prav zadnji, v boj za nominacijo je stopil pred devetimi meseci, je največja nočna mora vrha republikancev, čeprav je zbral že precej več kot polovico od 1237 za nominacijo potrebnih delegatskih glasov.
Če se bosta na volitvah pomerila, kakor zdaj kaže, Clintonova in Trump – z ženo Slovenko in menda slovensko tekoče govorečim sinom –, republikancem kaže slabo. Veliko njihovih volivcev bo glasovalo za Clintonovo oziroma ne bodo šli na volitve, ker ne prenesejo ali jih je sram Trumpove robatosti, nacionalizma, rasizma in zavračanja vsega drugačnega nasploh, poleg tega kot nekdanji demokrat in trikrat poročeni ženskar nikakor ni vzor družinskih vrednot, svetih republikanski stranki. Clintonova bi lahko brez večjih težav pobrala tudi večino tako imenovanih neodvisnih volivcev, ki so največja skupina in se odločajo na vsakih volitvah sproti.
Po teoriji. Vendar Trump ves čas dokazuje, da teorija zanj ne velja. Pred devetimi meseci je bil klovn, za katerega so vsi mislili, da se gre s kandidaturo le promocijo samega sebe.
