Tiskane izdaje
Javni arhitekturni natečaj za prenovo Slovenskega narodnega gledališča Drama predvideva združitev gledališke stavbe in del sosednje Nemške hiše, rušenje prizidkov iz šestdesetih let 20. stoletja, ki štrlijo na Slovensko cesto s provizoričnimi kolonadami in Igriško ulico, ter postavitev novih prizidkov, s čimer naj bi bila »nova arhitektura in ureditev presežek, ki bo privabljal in se ponujal kot programsko-oblikovni motiv razglednic Ljubljane in Slovenije«. Prizidek kot presežek. Prizidek za na razglednico.
Namesto da bi sezidali novo nacionalno gledališko stavbo, ki bi izražala kulturne in arhitekturne ambicije mlade slovenske države, in obnovili staro gledališko kraljico v prvotni podobi ter ji namenili zgolj uprizoritveno vsebino, obnavljamo prizidek. Podobno arhitekturno posilstvo se je zgodilo z operno hišo (ki nikoli ni bila namenjena za operne arije in balet) in glede na birokratsko formalistično kulturo, pomanjkanje kakršnekoli razvojne vizije družbe in države bomo enako prizidkarsko mojstrovino gledali še naslednjih 60 let, dokler je ne bomo spet obnavljali. Slovenska gledališka scena, ki je na visoki ravni, si zasluži več.
Nikoli nisem razumel slovenske »kulture« prizidkarstva in zidanja pritiklin, ki jih je po mestih in podeželju na stotine. Večina teh samoiniciativnih arhitektur je nastala z individualistično ideologijo, kjer očitno vsak posameznik ve več o arhitekturi kot sami arhitekti. Podoben polom se je zgodil v socializmu s Titovo (današnjo Slovensko) cesto, kjer so napredni arhitekti v imenu širjenja motornega prometa prebili pritličja stavb vse od filozofske fakultete pa do Name, vmes slučajno porušili baročni Kozlerjev dvorec, zgradili »imeniten« Konzorcij ter postavili nekakšne kolonade, ki že zdaleč ne spominjajo na arkade bližnjih italijanskih mest, kjer se kot pešec dejansko dobro počutiš. Vmes so imenitno secesijsko gledališče Drame »nadgr(a)dili« s prizidkom, ki naj bi začasno reševal prostorsko pomanjkanje zakulisnih in upravnih prostorov.
Zgradbo Slovenskega narodnega gledališča so leta 1911 sicer postavili ljubljanski Nemci. Ti so bili pred véliko vojno močna politična, gospodarska, kulturna in celo športna konkurenca slovenskim narodnim gibanjem. Če je lahko takratna nemška manjšina, ki je bila kot narod politično privilegiran sloj v monarhiji, postavila svoj gledališki hram, je z današnjega vidika nerazumljivo, da je nam Slovencem uspelo dozidati le prizidek k Drami. Zgradili smo razne vaške in četrtne kulturne domove, kar je bilo sicer potrebno in hvalevredno, nove nacionalne stavbe, kjer bi kraljevala dramatika, pa do danes nismo dobili. Tragedija. Pred leti je zasebni investitor nameraval postaviti impozanten novi Kolizej z največjo kulturno dvorano v mestu in z za naše razmere nadpovprečno arhitekturo, a je projekt propadel zaradi užaljenosti domačih arhitektov. Drama. Zgradimo že enkrat primerno gledališko stavbo, ki ne bo potrebovala prizidkov.
