Dežela prvega poskusa

Brez pravega okolja bo Slovenija na vseh ravneh ostala samo dežela prvega poskusa, ki ji ni nihče naložil popravnega izpita.

Objavljeno
28. maj 2016 18.51
Novinarji v Ljubljani, 9. decembra 2015 [novinarji,mediji,študentje,pisanje,motivi,Ljubljana]
Lenart J. Kučić
Lenart J. Kučić
Pred nekaj meseci sem se udeležila mednarodne filmske delavnice, mi je povedala nekdanja sošolka, s katero sva se spoznala med študijem v Londonu. Zanimali so jo dokumentarni filmi, sodelovala je pri več neodvisnih mednarodnih produkcijah in začela je razmišljati o filmskem prvencu. Prijavila se je na nekaj razpisov in po nekaj zavrnitvah dobila prvo vabilo.

Njihova prva naloga je bil dvominutni filmski napovednik. Uporabiti so morali gradivo, ki so ga posneli v prvem letu svojega avtorskega projekta. Imeli so tri dni časa, nato je njihove izdelke pregledala skupina mentorjev. Grozno je bilo, se je v smehu spominjala prve kritike. Čisto vsem so zavrnili prve izdelke. Izvedela je, da se je preveč oklepala osnutka, ki ga je poslala v prijavi na delavnico. Mentor ji je svetoval, naj še enkrat pregleda vse posnetke in ugotovi, kaj je v resnici njena zgodba. Kdo so glavni protagonisti, kateri liki niso pomembni in katere dele pripovedi mora bolje razviti.

Po desetih poskusih so bili mentorji končno zadovoljni. A so morali tudi udeleženci priznati, da so bili njihovi zadnji izdelki veliko boljši od prvih. Še pomembnejši je bil sam mentorski proces, saj so morali prvič zares pozorno pregledovati gradivo in premisliti, kako ga zares učinkovito uporabiti. Brez strogih voditeljev delavnice bi večina ostala pri prvem poskusu; brez prave možnosti, da bi njihovo idejo opazili producenti ali festivalske žirije, saj napovedniki niso bili dovolj prepričljivi.

Ob njeni pripovedi sva se večkrat spomnila zelo podobne izkušnje, ki sva jo doživela med študijem. Tudi takrat je naša mentorica vztrajala, da smo velikokrat napisali in izpilili svoje predloge raz­iskovalnih projektov in magistrskih nalog. Sprva se nam je zdelo takšno mučenje odveč, saj smo se vsi izkazali že med preteklim študijem. Bili smo navajeni, da so naše naloge med najboljšimi v letniku, zato mentorji večinoma niso imeli pripomb in so nam dajali visoke ocene. A smo do konca semestra razumeli, da je še tako dobra zamisel samo surov osnutek. Prvi korak, s katerim se resnično ustvarjanje šele začne.

Podobne pristope sem srečeval na vseh področ­jih ustvarjanja. Spremljal sem dolge priprave na pomembna predavanja ali predstavitve raziskovalnih projektov. Poslušal sem mlade podjetnike, ki so morali pred izkušenimi kolegi neštetokrat popraviti nastop, s katerim bodo prepričali vlagatelje. Ugled­ne ameriške revije (New Yorker, Atlantic …) tudi po več mesecev urejajo, popravljajo in dopolnjujejo članke, preden jih objavijo, čeprav so jih napisali uveljavljeni avtorji. Noben resen medij, založba ali filmski studio ne bo objavil prvega osnutka, temveč ga bo najprej prepustil izkušenim redaktorjem, urednikom in mentorjem, ki bodo skupaj z avtorjem oblikovali končno različico.

Tako sistematičnega vodenja ustvarjalnega dela nisem v Sloveniji srečal skoraj nikjer. Velika večina televizijskih, radijskih ali časopisnih prispevkov so prvi poskusi, ki so jih pred objavo pregledali samo lektorji in studijski tehniki. Izkušeni prevajalci se pritožujejo, da nihče zares ne pregleduje njihovih prevodov in ne išče boljših rešitev. Pisatelji in novinarji v zasebnem pogovoru pogosto priznajo, da v vsej karieri niso imeli pravega mentorja ali urednika, ki bi hotel (ali znal) pozorno prebrati njihov osnutek in jim svetovati izboljšave. Enako nezadovoljna pa je tudi druga stran. Uredniki, ki se morajo že ob najmanjši pripombi ukvarjati z užaljenim avtorjevim egom. Redaktorji, ki od avtorjev nimajo časa zahtevati popravkov, ali profesorji, ki izgubijo velik del študentov, če obveljajo za zahtevne.

Za vrhunske rezultate ni pomembna predvsem neskončna izbira scenarijev, člankov ali študentov, med katerimi lahko izbirajo velike produkcijske hiše, znani mediji in prestižne fakultete. Najprej je treba zgraditi ustvarjalno okolje, v katerem se ljudje ne bojijo predstaviti svojih zamisli, zaupajo mentorjem in znajo poslušati kritiko. Nato pa poskrbeti še za sistematičen razvoj in izboljševanje najbolj obetavnih idej, dokler ne dosežejo dovolj visokih meril. Brez takšnega okolja bo Slovenija na vseh ravneh ostala samo dežela prvega poskusa, ki ji ni nihče naložil popravnega izpita. Dokler še ni bilo prepozno.