Dobro jutro: Bistvo človeškega bitja
Ni veliko stvari, ki me zanimajo manj kot kraljevske poroke.
Odpri galerijo
Obstajajo nepomembne stvari, ki so pomembnejše od vsega. Denimo poroka princa v windsorski kapeli. FOTO: Toby Melville/Reuters
Obstajajo nepomembne stvari, ki so pomembnejše od vsega. Denimo poroka princa v windsorski kapeli. Prav nič me ne zanima, kateri je Harry v vrsti za krono, vendar se ne morem upreti vprašanju, kdo bo pospremil Meghan Markle do oltarja namesto njenega očeta.
Ali se tudi vi vse bolj trudite, da bi kot samozavestni državljani s svobodno voljo in dobrim medijskim okusom dosledno preskočili vse zgodbe o Harryju in Meghan, pa vendar vam prst sam od sebe klikne na novice, povezane z njenim očetom? Ravno ko se je odločil odpotovati na hčerino poroko, so mu operirali srce. Mu je počilo od sreče ali žalosti? In kaj vse skriva ta senca za njenim nasmehom? Ali jo je oče res vedno podpiral pri vsem ali je zapustil nepopravljivo praznino v njeni duši?
Iz zavestne odločitve o tem, da nas kraljeve poroke in hollywoodski škandali sploh ne zanimajo, se neopazno prikradejo nešteta vprašanja, skozi katera se vsiljuje pomembnost nepomembnosti. Ne vem, ali to nekoliko spominja na taoistično koristnost nekoristnosti v Zhuangzijevi zgodbi o drevesu, ki doživi visoko starost, ker so njegove veje preveč grčaste, da bi bile dober material za mizarja. Toda za zdaj razumem, da iz nepomembnosti dvornega obreda govori pomembnost odnosa med hčerjo in očetom, sinom in materjo, dveh vrst ljubezni in neskončnih odtenkov žalosti.
Ali bo nevesta zajokala, ko bo pred oltarjem pomislila na očeta in njegovo srce? Ali si bo ženin najbolj želel, da bi ga pokojna mati z očmi iz nebes videla tako resnično srečnega?
Ni veliko stvari, ki me zanimajo manj kot kraljevske poroke. In vendar ta globalni pomp, ki ga zna malokdo ustvariti bolje od Britancev, nekje globoko v sebi skriva bistvo človeškega bitja. Za vedno pogrešamo očeta, ki ga ni bilo zraven, ko smo odraščali. Nikoli ne nehamo hrepeneti po materi, ki je prezgodaj odšla. In to je vse, kar skozi solze vidim v windsorski kapeli, zato jima nehote zaželim, da bi bila vedno pripravljena dati kraljestvo za ljubezen.
Ali se tudi vi vse bolj trudite, da bi kot samozavestni državljani s svobodno voljo in dobrim medijskim okusom dosledno preskočili vse zgodbe o Harryju in Meghan, pa vendar vam prst sam od sebe klikne na novice, povezane z njenim očetom? Ravno ko se je odločil odpotovati na hčerino poroko, so mu operirali srce. Mu je počilo od sreče ali žalosti? In kaj vse skriva ta senca za njenim nasmehom? Ali jo je oče res vedno podpiral pri vsem ali je zapustil nepopravljivo praznino v njeni duši?
Iz zavestne odločitve o tem, da nas kraljeve poroke in hollywoodski škandali sploh ne zanimajo, se neopazno prikradejo nešteta vprašanja, skozi katera se vsiljuje pomembnost nepomembnosti. Ne vem, ali to nekoliko spominja na taoistično koristnost nekoristnosti v Zhuangzijevi zgodbi o drevesu, ki doživi visoko starost, ker so njegove veje preveč grčaste, da bi bile dober material za mizarja. Toda za zdaj razumem, da iz nepomembnosti dvornega obreda govori pomembnost odnosa med hčerjo in očetom, sinom in materjo, dveh vrst ljubezni in neskončnih odtenkov žalosti.
Ali bo nevesta zajokala, ko bo pred oltarjem pomislila na očeta in njegovo srce? Ali si bo ženin najbolj želel, da bi ga pokojna mati z očmi iz nebes videla tako resnično srečnega?
Ni veliko stvari, ki me zanimajo manj kot kraljevske poroke. In vendar ta globalni pomp, ki ga zna malokdo ustvariti bolje od Britancev, nekje globoko v sebi skriva bistvo človeškega bitja. Za vedno pogrešamo očeta, ki ga ni bilo zraven, ko smo odraščali. Nikoli ne nehamo hrepeneti po materi, ki je prezgodaj odšla. In to je vse, kar skozi solze vidim v windsorski kapeli, zato jima nehote zaželim, da bi bila vedno pripravljena dati kraljestvo za ljubezen.
